Boštjan M. Turk: Partija in luksuz
Boštjan M. Turk: Sedaj je že povsod očitno, da drsimo v polni totalitarizem. Dogaja se namreč usodno podoživljanje nekdanje jugoslovanske države in njenega sistema. Kako je prišlo do te sinteze, ki se je ob napotitvi na čakanje odličnih novinarjev RTV Slovenija pokazala v vsej brezobzirnosti, če se omejimo samo na enega od najbolj izstopajočih dogodkov zadnjih dni?
Precej ljudi misli, da Levica šofira Goloba in mu diktira tempo. A to bi bilo res le na prvi pogled. Golob je namreč sam ukazal čiščenje t. i. janšistov in na to tudi opomnil eno od novinark informativnega programa. Tako gre za neposredno poveljniško odgovornost: isti kriterij so upoštevali pri sojenju srbskim zločincem na Haaškem sodišču. Kakšna je torej ta nova aliansa, katere komandant s polnimi pooblastili je Golob?
Odgovor izhaja iz razmerja moči v parlamentu: Svoboda ima tam sama skoraj večino. Golob se je torej že a priori odločil za sodelovanje z Levico, četudi bi se lahko tudi ne. Dejansko je namreč ne potrebuje. Zato bi se lahko na primer oprl na gospodarstvo in na gospodarstvenike. A ker praktično ni delal tam, to je v privatnem sektorju, bi mu bili ljudje, kot sta Ivo Boscarol ali Aleš Štrancar, v spotiko. In tu se pokaže bistvena razlika.
Skupni imenovalec
Fant od naše Tine in Levica imata namreč prepričljiv skupni imenovalec, ki ga srečamo pri vseh do sedaj omenjenih predstavnikih partijske buržuazije. Tvorijo namreč tisto, kar prepoznamo v istoimenski besedni zvezi, ki jo je v prostor uvedla knjiga jugoslovanskega disidenta Milovana Đilasa Novi razred. Ta je s svojimi spoznanji dosegel najširšo medijsko prepoznavnost v svetu. Knjigo je treba vzeti v roke, kajti brez nje ne moremo do konca razumeti, kaj se v Sloveniji sploh dogaja.
Novi razred je namreč najmočnejša vez z jugoslovanskim političnim establishmentom, ki mu izkazujejo pripadnost tisti, ki imajo danes v Sloveniji oblast. To je ključni pojem sodobnosti, označujoč kontinuiteto s preteklim avtokratskim sistemom SFRJ. Prav zato ga v slovenski javnosti ne boste našli. V večinskih medijih se namreč nikoli ne pojavi nič bistvenega.
V novi razred par excellence sodijo predstavniki nevladnih organizacij, polnjenih iz proračuna, začenši z Inštitutom 8. marec. Z njimi je pravzaprav sedanji predsednik vlade sklenil koalicijo in ne toliko s stranko Levica. Razlog je preprost: oni so avantgarda. Oni so organizirali referendum o Vizjakovi noveli zakona, oni so bili v prvih vrstah kolesarjata, njih je bilo najti povsod tam, kjer je bilo ukazano rušiti prejšnjo vlado na terenu. Zato so postali prejemniki velikih vsot iz proračuna. Levica se je v zadnjem času pokazala kot ekspozitura nevladnih organizacij in ne nasprotno, kar je bistveno za razumevanje dogajanja.
RTV Slovenija
Zadnji od primerov je razpolaganje z RTV Slovenija, javnim zavodom, ki pripada vsem državljanom. A ker z Republiko Slovenijo upravlja novi razred, z njenim javnim servisom informacij torej krmili “civilna družba”. Sicer to dokazuje že sestava programskega sveta sama in vse s tem povezane zlorabe. O tem ne nazadnje priča navedek iz članka (…) Ko za politični masaker določijo prijatelja Nike Kovač (vir). Tako: “Ker pa je ta politični masaker, kot bomo videli v nadaljevanju članka, na zakonsko strahotno trhlih nogah, ga je Ksenija Horvat pritlehno in pokvarjeno prenesla na svojega pomočnika Roka Smoleja, verjetno zato, da si že vnaprej vsaj malo ‘umije roke’. Gre sicer za velikega osebnega prijatelja Nike Kovač (Inštitut 8. marec).”
Beseda je… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona; Portal24