Intervju: Dr. Peter Gregorčič, prihajajoče volitve so izjemno pomembne

Kako ocenjujete trenutno vlogo Slovenije v Evropski uniji in kakšne spremembe bi predlagali, da bi okrepili naš položaj?

Slovenija je pred dvajsetimi leti vstopila v Evropsko unijo. To je velik dosežek sam po sebi in na to moramo biti ponosni. Žal smo od takrat brez novih velikih ciljev in brez resnih idej, kako postati in ostati pomemben mednarodni igralec. Premalo smo aktivni v mednarodnem prostoru, kar je postalo še posebej očitno v mandatu vlade Roberta Goloba. Predsednika vlade bolj kot udejstvovanje v evropskih in mednarodnih zadevah zanimata influenserka Tina in njun Instagram profil.

Z vlogo Slovenije v Evropski uniji je tako kot z vsem ostalim. Naš vpliv je sorazmeren našemu vložku. Če želimo ta vpliv okrepiti, moramo postati bolj ambiciozni in aktivni. Evropska unija ima dva zakonodajalca, ki soodločata o evropski zakonodaji, to sta Evropski parlament in Svet Evropske unije.

Za kaj po vašem pri migracijah dejansko gre? Gre preprosto zgolj za stiske ljudi, ki iščejo streho nad glavo in delo? Gre za načrtno prevlado Islama? Gre za nov način vojskovanja, ti. zamenjavo populacije in prevzem Evrope pod upravo nekoga tretjega?

Verjetno gre za vse našteto, a iskanje razlogov za to je sekundarnega pomena in velikokrat služi predvsem dodatni spolitiziranosti te pomembne problematike. Velika spolitiziranost tega vprašanja onemogoča iskanje in implementacijo učinkovitih rešitev.

Bistveno je, da se v Evropi poenotimo, da so nezakonite migracije nedopustne in da do njih vzpostavimo ničelno toleranco. Samo tako bomo ohranili nadzor nad tem, kdo prihaja k nam, ohranili varnost naših ljudi in tudi v prihodnje omogočili prost pretok ljudi, blaga in storitev znotraj Evrope, kar je ena od bistvenih pridobitev Evropske unije.

Ena od ključnih nalog države in tudi EU kot nadnacionalne tvorbe je zagotavljanje varnosti svojim državljanom.

Migracije se pogosto povezujejo tudi z varnostjo. Kako bi po vašem mnenju morali v EU izboljšati sodelovanje in koordinacijo v boju proti terorizmu in zagotavljanju notranje varnosti? 

Evropa se mora najprej začeti zavedati, da se pri varnosti lahko zanese le sama nase. Delovati moramo enotno. Zdaj so namreč države članice prepuščene same sebi, vsaka sprejema drugačne ukrepe za zajezitev migracij in varnost svojih državljanov.

Članicam, ki varujejo zunanje meje EU, moramo pomagati pri učinkovitem varovanju le teh, skladno s politiko ničelne tolerance do nezakonitih migracij. Naš cilj mora biti evropska obrambna unija z integriranimi evropskimi silami na kopnem, morju, v zraku in tudi v kibernetskem prostoru. Te sile bi morale dopolnjevati nacionalne vojske. To se ne izključuje z našim članstvom v Natu, dopolnjuje ga.

Za vse to sicer potrebujemo dodatna sredstva, a to je cena varnosti, ki edina zagotavlja obstoj in zaščito vrednot Evropske unije, s tem pa tudi blagostanja, zaradi katerega je Evropa v resnici privlačna za mnoge.   

Kako ocenjujete trenutno stanje evropske skupne zunanje in varnostne politike? Katere izboljšave bi predlagali?

Zelo dolgo obdobje blaginje in miru nam je dalo lažni občutek, da je mir samoumeven. Zato smo podcenili varnostne ukrepe in pozabili na investicije v obrambo. Oboje se nam je začelo zdeti celo nepotrebno.

Ruska agresija na Ukrajino in tudi dogajanje na Bližnjem vzhodu sta razkrila, kako šibka je Evropska unija v obrambnem pogledu. Zveza Nato, katere del smo, sicer opravlja svojo varnostno funkcijo, vendar pa varnostna in z njo povezana zunanja politika EU ne moreta in ne smeta temeljiti izključno na zanašanju na ameriško vojaško moč. To dela Evropo šibko in ji onemogoča izvajanje suverene zunanje politike. V naslednjem mandatu bo zato nujno odpreti vprašanje, kako naj si Evropska unija sama zagotovi lastno varnost.

Evropa se bo – v luči odpiranja vedno novih kriznih žarišč v svetu – morala bolj kot kadar koli prej potruditi, da zagotovi mir v regiji. To je naša civilizacijska naloga. Prvi korak so povečane investicije v varnost in oblikovanje skupne evropske varnostne in obrambne politike. Avtokratskim režimom v naši okolici naša trenutna razdrobljenost zelo ustreza, saj s tem sami šibimo Evropo, ki postaja lahek plen, sploh ob dejstvu, da ji prodajajo svoje energente. Tega se moramo zavedati, se poenotiti in preprečiti, da bi preko šibke in razdeljene Evrope avtokratski režimi širili svoj vpliv izven njihovega siceršnjega dosega.

Kakšen avto vozite vi? Bencin, dizel, hibrid, elektrika?

Kot oče štirih otrok potrebujem večjega enoprostorca, zato vozim Ford Galaxy z dizelskim 2,0 motorjem, letnik 2016. Trenutno povsem zadostuje našim družinskim potrebam in upam, da nam bo še dolgo služil. 

Sicer pa se kot podpredsednik Kolesarske zveze Slovenije trudim čim več prevažati s kolesom, ki predstavlja enega od načinov trajnostne mobilnosti. Z njim običajno letno naredim več kilometrov kot z avtomobilom.

Kolesarjenje mi omogoča miselni odklop, sprostitev in mir, ki ga potrebujem za osebne premisleke. Zanj sem navdušil tudi svoje štiri sinove, ki jim je šport veliko dal. V okviru kampanje za volitve v Evropski parlament smo izpeljali tudi akcijo kolesarjenja za dober namen.  Zanjo smo se odločili, ker povezuje mojo strast, kolesarjenje z našim prepričanjem, da moramo k dobrobiti družbe prispevati tudi tako, da pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo. Navdih za dobrodelen projekt smo dobili ob prebiranju knjige bivšega predsednika republike Boruta Pahorja. V šestih etapah smo prekolesarili okoli 550 km in za Lano Nino zbrali več kot 15.000 EUR.

Kako bi po vašem mnenju morala Evropska unija ravnati z državami članicami, ki kršijo načela pravne države?

Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so v samem bistvu ideje o Evropski uniji in brez njihovega spoštovanja Evropske unije preprosto ni.

Na pobudo Evropske ljudske stranke je EU vzpostavila mehanizem, ki zagotavlja, da se sredstva EU ne dodeljujejo vladam, ki kršijo načela pravne države. Vlade, ki ne spoštujejo naših skupnih vrednot, ne morejo pričakovati koristi od sredstev EU. Tako zagovarjanje pravne države je pomembno zato, da se lahko vsi državljani v vseh državah članicah počutimo enako zaščiteni pred tistimi, ki napadajo naše vrednote. Evropa nas mora zaščititi tudi takrat, ko naše skupne vrednote napadajo naše lastne vlade.

Žal pa se je prav na primeru Slovenije pokazalo, da smo v iztekajočem se mandatnem obdobju dobili Evropo dvojnih meril. Izbrana civilna družba in vlada Roberta Goloba sta leta 2022 spisala novelo zakona o RTV Slovenija. Z njim je trenutno vladajoča koalicija ob aktivni asistenci ustavnega sodišča izvedla politično kadrovsko čistko po zgledu neliberalnih režimov na Madžarskem in Poljskem.

Evropska unija je Madžarsko in Poljsko za ta dejanja znala obsoditi, a slovensko vlado je za isto ravnanje v svojem poročilu o stanju pravne države celo pohvalila. Ob političnih kadrovskih čistkah na RTV Slovenija je predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen molčala, kljub številnim pozivom, tudi mojem, naj stopi na stran vladavine prava. Zato je v SLS na kongresu EPP nismo podprli za vodilno kandidatko Evropske ljudske stranke. Tako izrazita dvojna merila kažejo, da kriterij ni več pravo, torej tisto, kar je prav, pač pa ideologija, ki nas deli na “naše in vaše”. Posledično ostajajo vrednote EU le še na papirju, državljani držav članic pa prikrajšani za učinkovito sodno varstvo v primerih, ko se znajdemo na politično napačni strani. V naslednjem mandatnem obdobju moramo poskrbeti, da zopet vzpostavimo Evropo brez dvojnih meril. Le tako bo državam članicam, ne glede na politično pripadnost njihovih vlad, dovoljeno le tisto, kar je prav in kaznovano tisto, kar je narobe.

Kateri so ključni ukrepi, ki jih EU mora sprejeti, da bi ostala konkurenčna na globalni ravni, še posebej v odnosu do ZDA in Kitajske?

Zdravo in razvijajoče se gospodarstvo je ključno za blaginjo vseh nas. Njegov temelj so inovacije. Podatki Svetovne banke na spodnjem grafu kažejo, da Evropa vlaganja v raziskave in razvoj povečuje zelo počasi. Posledično tehnološke preboje prepušča ZDA in Japonski. V zadnjih letih nas je prehitela celo Kitajska.

Namesto vlaganj v raziskave in razvoj se Evropa raje “posveča” pretirani regulaciji, s čimer si po nepotrebnem onemogoča tehnologije, kjer imamo ključna znanja in veliko konkurenčno prednost. Ena takih tehnologij so motorji z notranjim izgorevanjem. Zato je prepoved prodaje novih avtomobilov na bencin in dizel norost, zaradi katere nas bo vse skupaj še zelo bolela glava.

Napačen pristop EU se kaže tudi na področju umetne inteligence. Namesto, da bi to novo orodje v vsej polnosti izkoristili, da povečamo svojo konkurenčno prednost, se zopet raje ukvarjamo z regulacijo. Zadnji podatki Evropske komisije kažejo, da je vložek EU v umetno inteligenco dvakrat manjši od vložka ZDA. Zato sta naš razvoj in napredek tudi na tem področju počasnejša in zaostajamo za velesilami. Če torej želimo v Evropi napredovati in ostati konkurenčni v tekmi s svetovnimi silami, se moramo zavedati pomena razvoja in inovacij ter v ta namen zagotoviti tudi dovolj sredstev.

Zdi se, da Kitajska z velikimi koraki prodira v Evropo, posebej na področju avtomobilske industrije. Se vam zdi, da to ogroža evropsko gospodarstvo ali ga dopolnjuje?

Kot sem pojasnil že zgoraj, je konkurenčnost, ki si jo Evropa sama zapravlja na področju avtomobilske industrije zaradi pretirane idealizacije zelenega prehoda, velika napaka, ki nas bo še zelo drago stala.

Zavedati se moramo, da konkuriramo z ostalim svetom. Naš cilj mora biti, da postanemo in ostanemo najboljši. To lahko dosežemo le z dovolj vlaganj v raziskave in razvoj in z bistveno manj nesmiselne regulacije, kot jo imamo sedaj.

V zadnjem letu smo bili priča zelo intenzivnim protestom kmetov po Evropi. Kaj je šlo v preteklosti narobe, da se danes kmetje počutijo ogroženi?

Evropska politika se namesto z vizijo, kako poskrbeti za evropskega kmeta, raje ukvarja s postavljanjem novih administrativnih, okoljskih in regulativnih ovir. To otežuje delovanje domačega kmetijstva, ga dela nezanimivega za mlajšo generacijo in posledično ogroža našo prehransko neodvisnost.

Na evropski trg prihajajo izdelki iz tretjih držav, ki strogih omejitev o pridelavi nimajo. Ti izdelki so zato cenejši od naših, predvsem na račun slabše kakovosti. Zato našim kmetom predstavljajo nelojalno konkurenco, našim potrošnikom pa manj kakovostno hrano. To težavo je dodatno poglobila vojna v Ukrajini, saj je evropski trg preplavilo ukrajinsko žito dvomljive kakovosti, po nizkih cenah. Če na tem področju ne bomo ničesar spremenili, bomo najprej uničili domačega kmeta in s tem našo samooskrbo, na koncu pa bomo morali hrano iz tujine kupovati po veliko višjih cenah, saj alternative, ker bo naše kmetijstvo uničeno, ne bomo več imeli.

Vse te zgrešene politike so privedle do povsem upravičenih protestov kmetov. Pri tem se moramo zavedati, da se kmetje s tem borijo tudi za prehransko neodvisnost in prehransko varnost vseh nas. Brez kmeta namreč ni hrane, brez domačega kmeta pa ni kakovostne hrane domače pridelave.  

Kaj je potrebno za prihodnje spremeniti na področju kmetijstva?

Države oziroma celotna Evropska unija mora spremeniti svoj pristop in odnos do kmeta. Najprej moramo ponotranjiti zavedanje, da le kmet zagotavlja prehransko varnost.

Lokalna samooskrba je ključ do prehranske varnosti. Da bi povečali stopnjo samooskrbe, moramo ustvariti večje zavezništvo med kmeti, predelovalno industrijo, trgovci in potrošniki. Le tako bo v prehranski verigi mogoče pošteno razdeliti delež prihodkov, saj danes kmetje dobijo bistveno premajhen delež od končne cene hrane.

Podjetništvo, inovacije in uspešno poslovanje s kmetijo so možni le z zagotavljanjem ustreznega izobraževanja kmetov. Poleg izobraženosti pa so nujno potrebne politične ureditve, ki varujejo pravice kmetov ter zagotavljajo pravično in stabilno kmetijsko trgovino, ki vzdrži tudi okoljske in gospodarske spremembe.

Kako pomembno je po vašem mnenju, da mladi aktivno sodelujejo v političnih procesih, zlasti na evropski ravni, in kako bi jih spodbudili k večjemu sodelovanju?

Da na mladih svet stoji ni le obrabljena fraza, ampak biološko dejstvo. Mladi so ključen del naše družbe, so naša prihodnost. Zato jih je potrebno navduševati tudi za politiko, sicer bomo zopet prišli v situacijo, ki je podobna današnji, ko nam v politiki manjka ena cela generacija. Morda komu od politikov to ustreza, ker si tako olajša politično preživetje, saj je z mladimi zaradi njihove mladostne energije in novih pristopov težje tekmovati. A za družbo kot celoto je to izjemno slabo. Politika upravlja z našim skupnim dobrim, zato v politiki potrebujemo najboljše. To omogoča le močna konkurenca, ki šibke in neprimerne izloči preko naravne selekcije. Ko dopustimo naravno selekcijo, t.i. “strici iz ozadja” izginejo sami po sebi, saj v takem sistemu nimajo nobene dodane vrednosti.

Star slovenski pregovor pravi, besede mikajo, zgledi vlečejo. Sam verjamem, da dober vodja navdušuje in vodi predvsem s svojim zgledom, s svojo karizmo in z energijo, ki jo izžareva. Žal v slovenskem političnem prostoru manjka takih osebnosti. Potrebujemo več posameznikov, ki bodo znali navduševati tako za upravljanje s skupnim dobrim, kot z ambicijami, da Slovenija postane pomemben igralec v Evropi in svetu. Kot država imamo vse danosti, da nam to lahko uspe. Na tem moramo delati in imeti predvsem veliko poguma. Stanje, ne le na področju zanimanja za Evropsko unijo, ampak tudi družbena klima na splošno, se bo potem popravilo kot posledica naše usmerjenosti v velike cilje.

Kako pa ocenjujete trenutno politično klimo v Sloveniji in kakšen vpliv ima ta na vaše delovanje v politiki?

Vsakemu, ki vsaj bežno spremlja politiko, je jasno, da je naša država kot letalo na avtopilotu, pri čemer nam ob tem že zmanjkuje goriva. Zdi se, da to nikogar od vladajočih pretirano ne skrbi. Predsednik vlade skupaj s svojo partnerko neskončno uživa v estradništvu, ki mu ga omogoča premierska funkcija. Zaradi številnih neizpolnjenih obljub nihče več ne verjame, da se bo pod to vlado še kaj spremenilo na bolje.  

Vedno višji davki dušijo naše gospodarstvo. Cene življenjskih potrebščin se v Sloveniji, ki je država z najvišjo inflacijo v EU, vse bolj dražijo. Gospodarstvo bremenijo tudi visoki stroški omrežnin in pomanjkanje kvalificirane delovne sile, ki je ni mogoče nadomestiti hitro, saj so mnogi visoko izobraženi Slovenijo zapustili. Zaradi previsokih davkov na plače izgubljamo srednji sloj prebivalstva in postajamo nezanimivi za tuje investicije.

Vsak izmed nas je po svojih močeh dolžan prispevati k skupnemu dobremu, saj smo vsi deležni sadov uspeha družbe, v kateri živimo. To je moje življenjsko vodilo, zato se ob akademski karieri kot aktivni državljan že več kot desetletje trudim za večjo pluralnost na področjih svobode izobraževanja in svobode medijev. To vodilo me vodi tudi ob mojem vstopu v politiko.

V luči nedavnih geopolitičnih napetosti v Evropi, kakšno vlogo bi morala po vašem mnenju igrati Slovenija v mednarodni skupnosti?

Letos je Slovenija drugič v zgodovini postala nestalna članica Varnostnega sveta. Morali bi aktivneje pomagati pri iskanju dogovora za vzpostavitev miru v Ukrajini, Izraelu in Palestini.

V primeru konflikta med Izraelom in Gazo bi se morali zavzemati za prekinitev sovražnosti, izpustitev talcev in oblikovanje pogojev za začetek mirovnega procesa. Če želimo to doseči in imeti tukaj pomembno vlogo, se ne bi smeli tako navijaško postaviti na eno stran. Očitno se ne zavedamo, da enostranske poteze vodijo v slepo ulico in eskalacijo konflikta ter da je dolgoletne konflikte mogoče rešiti le za skupno mizo in kompromisnim dogovorom.

Če želimo, da je naš glas bolj slišan, se moramo intenzivneje povezati z državami, s katerimi  imamo podobne cilje, razmišljanja in vrednote.

Kakšne so vaše prioritete v zvezi z izobraževanjem? Kako vidite vpeljevanje hrvaščine ali albanščine v komunikacijo po šolah s starši? 

Izobraževanje je zelo pomemben podsistem, ki se v Sloveniji sesuva podobno kot zdravstvo, le da se o tem skoraj ne govori. Podobno kot zdravnikov nam vedno bolj primanjkuje tudi učiteljev. V šolske kurikulume smo stlačili mnogo preveč snovi, naša funkcionalna pismenost pa pada. Če bi bil sam minister za vzgojo in izobraževanje, bi najprej vzpostavil reden dialog z učitelji. Te komunikacije manjka, kot mi pripovedujejo posamezni učitelji, je v resnici sploh ni. Če bi ministrstvo prisluhnilo učiteljem, bi težave v izobraževanju lahko veliko učinkoviteje reševalo.

Glede drugega dela vprašanja bi rekel, da moramo Slovenci najprej skrbeti za lastno identiteto. Poskrbeti moramo za svojo kulturo in svoj jezik. Kdo, če ne mi sami, pa bo skrbel za to? Tujcem moramo pomagati, da se integrirajo in naučijo našega jezika, ne pa obratno. Kdor prihaja k nam, mora priti po zakoniti poti in mora spoštovati našo kulturo, naš jezik in nas.

Kako nameravate vprašanje demografskih sprememb, zlasti nizke rodnosti in staranja prebivalstva, vključiti v svoje politično delovanje?

Naše prebivalstvo se hitro stara, podmladka pa imamo premalo. Statistika neusmiljeno kaže, da bo v Sloveniji čez 25 let zaradi premajhne rodnosti brez priseljevanja za več kot četrtino milijona manj delovno aktivnih ljudi, kot jih imamo danes. Te številke so zastrašujoče in napovedujejo zelo velike težave. Podjetja namreč ne bodo imela dovolj delovne sile, zmanjkalo bo tudi zdravnikov, oskrbe za naše starostnike preprosto ne bo. Starajoča Evropa ima zato dve rešitvi.

Najprej, poskrbeti moramo za naše družine in s tem za večjo rodnost. Politika mora stati ob strani družinam s spodbudami in tudi z ukrepi. Žal trenutna vlada na tem področju nima nobene strategije. Celo več, vlada Roberta Goloba je ukinila Urad za demografijo, čeprav Evropska komisija državam članicam priporoča, da zaradi opisanih projekcij manjšanja števila delovno aktivnega prebivalstva ustanovijo posebno ministrstvo za demografijo.

Druga, kratkoročna rešitev za slabo demografsko sliko pa je zakonito, kontrolirano priseljevanje. To pomeni, da o tem, kdo vstopa na naše ozemlje, odločamo sami. Ljudje, ki prihajajo k nam, morajo spoštovati nas in našo kulturo, mi pa moramo poskrbeti za njihovo ustrezno integracijo. Le tako bomo lahko tudi v prihodnje skupaj gradili Evropo, ki bo podpirala evropski način življenja.

V zadnjem času so se pojavila vprašanja o medijski svobodi in pluralnosti v Sloveniji. Kakšno je vaše stališče do teh vprašanj in kako bi jih rešili?

Leta 2022 sem bil izvoljen za predsednika Programskega sveta Radiotelevizije Slovenija. Imeli nismo niti meseca dni miru. Stare politične strukture, ki obvladujejo ta javni zavod še iz časov socializma in ga uporabljajo za krojenje javnega mnenja po lastni meri, so takoj vzpodbudile proteste in stavke. Politika in izbrana civilna družba sta se jim nemudoma pridružili. Spisali so novelo Zakona o Radioteleviziji Slovenija in pod terminom »depolitizacija« po zgledu neliberalnih režimov na Madžarskem in Poljskem na javnem zavodu RTV Slovenija izvedli temeljito politično kadrovsko čistko.

Stopil sem v bran demokraciji. Kot prvopodpisani sem vložil pobudo za presojo ustavnosti sporne novele zakona o RTV Slovenija. Ustavno sodišče, ki je politizacijo javnega zavoda najprej zadržalo, je nekaj mesecev kasneje klonilo pod pritiski, se povsem podredilo politiki, povozilo pravno državo in pravo ter se posledično sesulo samo vase. Nato je zadevo pospravilo v predal in jo v sodelovanju z novo upravo RTV Slovenija, ki je umaknila pobudo v imenu javnega zavoda, želelo zavreči.

Odzval se je Državni svet in v začetku decembra vložil zahtevo za presojo ustavnosti te iste novele. A ustavno sodišče ne jemlje resno niti Državnega sveta. V pol leta je uspelo njegovo zahtevo zgolj evidentirati, za sodnika poročevalca pa določilo kar sodnika dr. Roka Čeferina, ki je v naši zadevi zaradi solastništva v odvetniški družbi Čeferin in partnerji izločen, saj spis vsebuje tudi pravno mnenje te družbe. Dr. Čeferin torej kot sodnik poročevalec odloča o združitvi zahteve Državnega sveta z zadevo, v kateri zaradi nasprotja interesov sploh ne sme soditi! Zato sem ga prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije.

Čas bo pokazal, kako se bo ta zadeva odvila. Vsekakor pa bom, kot vedno v življenju, tudi tokrat šel do konca. Predvsem pa nikoli ne bom tiho. Z molčanjem težav, ki jih imamo, tudi na področju svobode medijev in medijskega pluralizma, zagotovo ne bomo rešili. Poglobili jih bomo.

Če bi bili imenovani za komisarja in bi lahko prosto izbrali področje, katero bi izbrali in zakaj? 

Ne kandidiram za komisarja, ampak za poslanca v Evropskem parlamentu. Če mi bodo volivci zaupali ta mandat, se bom potegoval za članstvo v tistih odborih Evropskega parlamenta, kjer se odloča o ukrepih na področjih industrije, raziskav in energetike (odbor ITRE); kmetijstva in podeželja (odbor AGRI); medijev in izobraževanja (odbor CULT) ter demokracije in vladavine prava (odbor LIBE).

Portal24; Foto: Peter Gregorčič osebni arhiv