Mulcu telefon za 2000 evrov?
Ne velikokrat, ampak se zgodi. Zgodi se to, da me obišče stranka, ki nima stika s tehnologijo. In ne glede na to, da delujem tudi na področju ozaveščanja o zdravi uporabi zaslonske tehnologije, moram kdaj stranke nagovarjati k uporabi le te.
Do zdaj smo s strankami vedno hitro našli rešitev. Nekdo od sorodnikov je poskrbel, da je posodil kakšen svoj aparat, preko katerega so lahko poslušale svoj hipnotični posnetek. Tokrat pa je bila situacija malce drugačna. Čudovita gospa res ni imela nikogar, ki bi ji omogočil takšno crkljanje. Ima pa vsaj prijaznega družinskega prijatelja, ki nama je obema prišel prav. Najprej zato, da jo je lahko pripeljal k meni in kasneje še za »tehnično podporo«.
Po opravljeni terapiji nikakor nisva mogli pogruntati, kako bi ji omogočili poslušanje posnetka. Sicer ga vedno pošljem na mail, stranke pa shranijo na telefon in na računalnik. Telefon drage gospe je star in preprost. Tako velike datoteke posnetka sploh ni sprejel. Maila nima, računalnika tudi ne. Ni mi preostalo drugega, kot da pohitim z nakupom in ji posodim mp3 ali mp4 predvajalnik. To se je šele zakompliciralo. Cela znanost je še kje najti kakšen preprost in kvaliteten pripomoček. Gospe sem obljubila, da bo sila preprost in da ji ni treba skrbeti, ali ga bo znala uporabljati.
Odisejada iskanja ključka je bila kar časovni zalogaj. Ker sem iskala nekaj preprostega in ne predragega. To, da bi komplet vseboval vse, kar gospa potrebuje je bila pa že čista znanost. Slušalke, priključek za polnjenje in seveda adapter. Ker aparatka ne more polniti na računalniku, če ga nima. Ugotovila sem, da je svet res toliko napredoval, da je nekatere povozil. Da se ne znajdejo. Pa čeprav s takšnimi nimamo stika in zato menimo, da jih ni veliko.
Veliko jih je. Ne le, da si nove in zmogljive tehnologije ne morejo privoščiti, tudi uporabljati je ne znajo. Jim gre zameriti? Menim, da nikakor ne. Mi je bila pa tale gonja za predvajalnikom velika šola, saj je bila prva varianta celo neuporabna. V pisarni smo naročili komplet, ki naj bi vseboval vse in bil cenovno dokaj dostopen, pa smo ga lahko kar poslali nazaj. Ni delal. Ko je asistentka klicala za reklamacijo, so ji rekli: »Jah, kaj ste pa pričakovali za ta denar. To je roba iz kitajske. Kar pošljite nazaj, zamenjamo.«
Sicer ne vem, zakaj potem to “sranje” sploh prodajajo, če vedo, da je nedelujoča roba iz Kitajske. Ampak to ni bilo tisto, kar me je najbolj ujezilo. Ujezilo me je to, da je draga gospa čakala na svoj posnetek dlje, kot bi bilo treba. Sem pa vsaj za naprej pripravljena. Na zalogi imamo zdaj nekaj predvajalnikov, ki jih bomo lahko v stiski in po potrebi posodili. Namreč, posnetek je bil končno predan. Prijazni gospod, družinski prijatelj stranke, pa se je obvezal, da ji ga bo pomagal polniti vsake toliko, ko se bo aparatek utrudil.
O tem preprostem predvajalniku zvoka in o ljudeh, ki si ne morejo privoščiti »luksuzne« tehnologije sem razmišljala tudi, ko sem stala v vrsti enega večjih ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Vse okoli mene polno staršev s svojimi najstniki, katerim so prišli izbirati nove aparate. Ne takšne, vredne toliko, kolikor so vredni predvajalniki, ki jih posojam. Niti ne nekaj sto evrov. Vredni najmanj okoli tisočaka, do več tisočakov. Starši so podpisovali obrazce, da bodo redno plačevali nov obrok, mulcem so se ustnice vile vse do ušes.