Osupljivo znanstveno odkritje Webbovega teleskopa
Vesoljski teleskop Jamesa Webba je posnel osupljivo novo sliko Urana, ki razkriva njegove pogosto nevidne prstane, lune, vreme in ozračje. Te značilnosti niso bile vidne na prvem bližnjem posnetku planeta pred več kot 30 leti.
Webb, ki je znan po podrobnih posnetkih oddaljenih vesoljskih teles, je odličen tudi pri odkrivanju novih vidikov našega osončja. Prvo podrobno opazovanje Urana je leta 1986 opravila sonda Voyager 2, ki ga je v vidni svetlobi predstavila kot svetlomodri svet. Nasprotno pa Webbove infrardeče možnosti razkrivajo dinamično naravo Urana, ki jo drugi teleskopi pogosto spregledajo.
V poročilu iz leta 2022 je bil poudarjen pomen posebne misije za preučevanje Urana, pri čemer je bila izpostavljena potreba po podrobnih podatkih, kot so Webbove nedavne slike. Najnovejša slika agencije NASA, ki je podrobnejša od slike, objavljene aprila, prikazuje Uranove običajno šibke notranje in zunanje obroče, vključno z nejasnim obročem Zeta. Kot modre pike je zajetih tudi devet od 27 znanih lun, tudi manjše znotraj obročev.
Te lune, poimenovane po Shakespearovih likih, so Rosalind, Puck, Belinda, Desdemona, Cressida, Bianca, Portia, Juliet in Perdita.
Uran ima zaradi svojega edinstvenega 98-stopinjskega nagiba osi ekstremne letne čase. Na planetu, kjer leto traja približno 84 zemeljskih let, se na njegovih polih pojavljajo daljša obdobja sončne svetlobe ali teme. Na novi sliki je vidna svetla severna polarna kapa Urana, ko se bo leta 2028 bližal solsticiju. Zaradi hitrega vrtenja planeta, ki dan opravi v približno 17 urah, je sledenje atmosferskim značilnostim zahtevno. Vendar pa je Webbova zmožnost snemanja dolgih in kratkih ekspozicij omogočila neprimerljive podrobnosti Urana, vključno z njegovimi nevihtami in atmosferskimi spremembami. Uran se približuje solsticiju in vzbuja zanimanje znanstvenikov. Raziskovalci preučujejo njegovo vreme in atmosferske spremembe. Te raziskave razkrivajo zapleteno podnebno dinamiko.
Raziskovanje skrivnosti ledenih velikanov
Voyager 2 ostaja edino vesoljsko plovilo, ki se je srečalo z Uranom in Neptunom na obrobju našega osončja. To edinstveno potovanje je pustilo nerešene številne uganke o teh ledenih velikanih. Nedavno so raziskovalci opazili rentgenske žarke, ki so prihajali z Urana, kar je še povečalo intrigo.
Pomembno odkritje je bila skupina znanstvenikov, ki je analizirala podatke sonde Voyager 2. Ugotovili so nenavaden “mehurček”, ki je nakazoval, da je sonda prečkala plazmoid. Ta magnetnemu mehurčku podobna struktura je morda odrezala del Uranove atmosfere in jo pognala v vesolje.
Nadaljnje raziskave Urana ne razkrivajo le skrivnosti o našem sončnem sistemu, temveč astronomom pomagajo tudi pri razumevanju množice ledenih eksoplanetov orjaških velikosti, ki jih najdemo zunaj njega. Pridobljena spoznanja lahko osvetlijo procese nastajanja teh oddaljenih svetov.