Petje partizanskih pesmi vpisano v Register kulturne dediščine”
Ministrstvo za kulturo je razširilo nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine z vpisom treh novih enot: petje partizanskih pesmi, sokolarstvo in sokolarjenje ter tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju.
Petje partizanskih pesmi
Petje partizanskih pesmi predstavlja pomemben del slovenske kulturne dediščine, ki ohranja spomin na narodnoosvobodilni boj. Slovenske partizanske pesmi in druge pesmi upora izvajajo različni pevski zbori in skupine, ki vključujejo tako moške kot ženske vseh starosti. Pogosto jih slišimo na koncertih, spominskih slovesnostih ob dogodkih iz druge svetovne vojne (kot so Dražgoška bitka in Pohod ob žici), posebnih praznovanjih, pogrebih in shodih. Pesmi postajajo tudi del ženskega aktivizma, kot ga izvajata Ženski pevski zbor Kombinat in Feministični pevski zbor Z’borke.
Repertoar teh pevskih skupin temelji na partizanski in uporniški glasbeni tradiciji, vključuje tudi druge revolucionarne in uporniške pesmi iz različnih obdobij in narodov. Partizanske pesmi, ki izvirajo iz puntarske in ljudske borbene pesmi, so se pojavile med drugo svetovno vojno in jih sprva pele nestalne skupine borcev. Pomemben mejnik je bila ustanovitev Pojoče čete aprila 1944, predhodnice Partizanskega pevskega zbora, ki je pomembno vplivala na ohranjanje moralne in kulturne podpore med borci.
Po vojni je partizanska pesem postala nosilka uradne glasbene kulture in del izobraževalnega sistema. Po letu 1991 se je petje teh pesmi preselilo v neformalna in zasebna okolja, v drugem desetletju 21. stoletja pa so pevski zbori ponovno odkrili njihov izrazni potencial.
Sokolarstvo in sokolarjenje
Sokolarstvo je znanje o gojitvi ptic ujed in njihovem urjenju za lov v naravnem okolju. Ta starodavna veščina, ki naj bi izvirala iz Mongolije okoli 4000 let pred našim štetjem, vključuje močno vez med sokolarjem in ptico ter vseživljenjsko skrb zanjo. V Sloveniji prvi pisni viri o sokolarstvu segajo v leto 1226, najstarejši dokazi pa so freske iz 15. stoletja. Sokolarstvo je bilo cenjeno in dedno znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod.
Prvo sokolarsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1991 v Kranju, sledila so še tri regionalna društva, ki so se leta 1996 povezala v Slovensko zvezo za sokolarstvo in zaščito ptic ujed. Od leta 2008 so pogoji za sokolarjenje v Sloveniji določ
eni z zakonom, kar zagotavlja trajnostno in odgovorno izvajanje te dejavnosti.
Tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju
V Prekmurju je še vedno živa tradicija vabljenja na poroko, ki je del tradicionalnih poročnih običajev. Pozvačin, ki je običajno poročen moški in sorodnik ženina ali neveste, v značilni opravi obiskuje sorodnike, sosede, znance in prijatelje ter jih s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi na poroko. Pozvačin mora biti vesel in zgovoren ter spoštovan v skupnosti. Skrbi za primerno opravo, rekvizite in šaljive nagovore (pozvačinski guč), medtem ko družina bodočega para poskrbi za papirnato okrasje in pomoč pri oblačenju pozvačina.
Pozvačin je prepoznaven po svojem videzu, obiskovanje svatov pa začne nekaj tednov pred poroko. Na poti od hiše do hiše uprizarja razne vragolije, pozdravlja mimoidoče in ponuja pijačo ter sladkarije otrokom. Ob prihodu k povabljencem v šaljivem narečnem govoru razloži, kdo ga je poslal in kdaj ter kje bo poroka. Na dan gostije v tradicionalni opravi pozdravlja svate pred cerkvijo, nato pa v običajnih oblačilih pomaga pri razporejanju svatov in skrbi za dobro vzdušje.
Najstarejši zapisi o tej tradiciji segajo v prvo polovico 19. stoletja, največ pa je k razumevanju lika pozvačina v poročnem obredju prispeval raziskovalec Vilko Novak.
Portal24; Foto: Metod Koželj/MK RS