Državljan Evrope za leto 2023: Slovenija ima ljudi, ki pomagajo tudi za ceno svojega življenja
»Je človek z veliko začetnico, človekoljub, prostovoljec in humanitarec po duši. Uradu za oskrbo in integracijo migrantov je pomagal pri premagovanju največjih ovir pri vzpostavitvi doma za otroke in urejanju nastanitvenega objekta,” tako piše v obrazložitvi nagrade, ki jo bo Evropski parlament podelil Sandiju Curku, poveljniku Civilne zaščite za Notranjsko. Je eden izmed 38 prejemnikov nagrad državljan Evrope za leto 2023.
Sandi Curk je slovenski javnosti dobro poznano ime. V preteklosti je organiziral prihod in namestitev 2.700 beguncev iz Bosne, v času največjega žledoloma v Sloveniji leta 2014, ko je na tisoče prebivalcev Notranjske ostalo brez elektrike, je organiziral reševanje obolelih, na Notranjskem je bil prvi obraz spopadanja s kovidnimi razmerami …
Gospod Sandi Curk, postali ste Državljan Evrope za leto 2023 – kaj vam pomeni ta laskavi naziv?
Občutki so stvar čustev in prijetno je spoznanje, da je neko delo, ki pa ni plod enega človeka, zaznano širše, v tem primeru v evropskem prostoru.
Nagrada izhaja iz humanitarnosti, solidarnosti, ne dela posameznika. Gre za zgodbe, ki se vlečejo zadnjih 30 let. Če se dotaknem zadnjega primera, norosti vojne, za katero človek ne more razumeti, da se lahko v današnjem času tj. po drugi svetovni vojni, sploh ponovi. In se je ponovila. In so ljudje zopet begunci, ki za ceno lastnega življenja izgubijo dostojanstvo, ponos in dom. V tem primeru je treba poudariti, da je Slovenija kot ena od članic EU v tem primeru prva, ki je odprla pot pomoči, humanitarnosti in solidarnosti. Še prve dni vojne, ko se politični evropski prostor še ni opredelil do napada, je takratna vlada pod taktirko Janeza Janše odprla možnost, da se omogoči sprejem beguncev. V kontekstu tega tudi poseben projekt selitve sirotišnice, z otroki in zaposlenimi, v Slovenijo.
V tem primeru je Slovenija odprla ne le svoj dom, temveč tudi svojo dušo. Predvsem Primorska in Notranjska, ki je z dogajanji vse od začetka druge svetovne vojne med prvimi, kjer sta doma solidarnost in pomoč človeku.
Projekt je najbrž potekal v tajnosti, tudi javnost je bila s tem seznanjena, ko so bili otroci praktično že v Sloveniji. Kako je bilo delati na tem projektu? Predstavljam si, da do zadnjega niste vedeli, ali se bo izšlo kot ste načrtovali in upali ali ne?
V ta projekt je bilo vključenih več ljudi. Številni Slovenci, posebej par, ki ne želi biti imenovan, so tukaj naredil velike korake. Vključeni so bili tudi ukrajinski državljani. V ozadju je bila zgodba, ki je skrita očem: pogovori med Vlado republike Slovenije in vlado v vojnih razmerah delujoče Ukrajine. Ob veliki podpori predsednika vlade Janeza Janše in ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja se je odstrlo zaveso, da je prišla ta toplina, in konec koncev tudi pomoč, za te otroke in številne Ukrajince in Ukrajinke. Govorim o nekaj tisočih, ki so zdaj v Sloveniji. Predvsem so to matere z otroki, ljudje z visoko stopnjo primarnih bolezni in invalidnosti.
Kako pa so bili takoj na začetku sprejeti v lokalnem okolju?
Meni v celi moji zgodovini tega dela ni poznano, da bi se to zgodilo še kje v Evropi. To je ena od bolj čustvenih zgodb, ki jih doživiš v življenju, ko avtobusa ne sprejmejo samo predstavniki države, ampak potnike sprejmejo vsi krajani, in to s toplim objemom in solzami v očeh. To je tisto, kar Slovenija še vedno ima. Lahko smo včasih tudi razdeljeni, vendar smo v evropskem prostoru ena od držav z največjo stopnjo prostovoljstva, ki ima ljudi, ki so pripravljeni pomagati tudi za ceno svojega življenja.
Za sabo nimate mirnega obdobja. Dve veliki globalni krizi, najprej kovidna kriza, nato vojna v Ukrajini. Ste vmes med obema krizama sploh zadihali?
Stalno se nekaj dogaja. Če se ne dogaja, si v življenju sami naredimo, da se dogaja. Zato, da lahko kot skupnost, kot narod… skupaj pomagamo sosedu. Kovidna kriza je posebna zgodba. Z današnjimi očmi so bile vsekakor narejene tudi napake. Očitki so taki in drugačni, vendar pa je za tiste, ki smo doživljali kovidno krizo v prvi bojni liniji, bila slika malo drugačna. Vsi, vključujoč prebivalstvo celotne Evrope, pravzaprav prebivalstvo celega sveta, smo bili v stiski in v strahu za lastno življenje. Ljudje so se v lastni hiši skrivali drug pred drugim, da se ne bi okužili. Takrat se je reševalo življenja. Takrat je ena maska predstavljala vero, da boš ohranil zdravje.
Ne pozabite, da so se v Sloveniji ljudje v trgovinah stepli, da so prišli do mask. Bile so sprejete neke odločitve, ki so z današnjimi očmi mogoče res nepotrebne. Ampak glejte, dajmo se raje vprašati, koliko življenj smo rešili? Pa bodimo skromni: če smo rešili eno življenje, smo rešili veliko. Rešili smo živjenje, ki ga imaš samo enkrat možnost preživeti. Jaz ocenjujem, da so bili takrat ukrepi, ki jih je sprejemala vlada, skrbno usmerjeni in ciljani v reševanje življenj. Če jih primerjam s sosednjimi državami, pa moram reči, da so bili naši ukrepi neprimerno bolj mili kot na primer pri mojih sosedih v Italiji ali na Hrvaškem.
Kdaj pa je bilo v času omenjenih kriz vam osebno najtežje? Predstavljam si, da ko je bilo vsega konec in smo bili vsi ostali že nekako pomirjeni …
V mojem življenju, če pogledam tudi malo dlje, sta bila dva trenutka, ki sta me res globoko presunila. Prvič je bilo to nekaj tisoč beguncev iz Bosne, ki smo jih sprejeli tukaj. Vsi so prišli s povešeno glavo zaradi krivde. S seboj so imeli plastično vrečko, v kateri so imeli svoje življenje in usodo, v katero niso več verjeli, in svoje spomine ter spomine na otroke ali starše, ki jim jih je vzela vojna. Imeli pa so še toliko moči, da so potočili solzo. In v tej solzi je bilo upanje in zaupanje v slovenski narod.
Druga zgodba je pa kovidna kriza. V domovih za ostarele je bilo, z namenom ohranjanja življenj, v samo nekaj trenutkih potrebno premestiti stanovalce v rdeče cone. Mi smo imeli na področju mojega poveljevanja šest takšnih domov. Brez podpore lokalnih skupnosti, županov, vlade, se to ne bi dalo narediti. Ampak tista moč v borbi za življenje, tudi za življenje človeka, ki je star 95 let, ti upraviči vse ukrepe zato, ker skušaš ohraniti življenje. Pa tudi če je za to treba zapirati pokrajino.
Pred kratkim ste s polnim avtobusom potovali tudi v Strasbourg. Zakaj?
Ja, v Strasbourg smo šli občinski štabi, prostovoljci, župani, izrazit našo zahvalo tudi Evropskemu parlamentu, predvsem pa slovenskim evroposlancem. To so ljudje, ki jih ni potrebno klicati. Oni so tisti, ki vedno pokličejo in vprašajo, kaj lahko pomagajo.
Tako je bilo tudi pri ukrajinskih otrocih, ko sta prvi, po naključju dve dami, Romana Tomc in Ljudmila Novak, poklicali in rekli: “Slišim, da se to in to dogaja, ali lahko kako pomagam?” In sta pomagali. To nikakor ne pomeni, da vlade v EU ne delujejo. Vendar verjemite mi, da včasih en sam klic nekoga, ki ga poznaš v Ukrajini, naredi časovno enoto neprimerno krajšo. Dami z veliko srčnostjo, dami z veliko in dolgo roko pomoči.
Še pred vsem tem pa se vas slovenska javnost verjetno spomni po dogodkih, ki so se prav tako dogajali v vaših koncih, po strašnem žledolomu. Danes smo sicer morda že malo pozabili, kako velika katastrofa je to takrat bila. In spet, bilo je nekaj novega za vas.
Ja, bilo je novo za celo Evropo. Novo v tem smislu, da tudi danes, ko smo že pozabili na vse skupaj, ne dojamemo, kaj pomeni biti brez elektrike. Treba je vedeti, da je velik odstotek prebivalstva (2-2,5% ljudi) na zdravstvenih aparatih, ki lajšajo njihove bolezni in jih poganja elektrika. Niso v negi po bolnišnicah ali domovih, temveč doma. Če ni elektrike, vse obstane. Vendar je ta duh povezanosti slovenskega naroda in na koncu tudi domoljublja, tudi takrat zmagal. Tudi takrat so bili ljudje, ki so odpirali okna svetlobi. Poleg ministrov in županov. Takrat je recimo poklical Jelko Kacin, klical je Lojze Peterle, klicala je Patricija Šulin, … Vsi so spraševali: “Sandi, kako lahko pomagamo?” Poklicali so ne vem katere evropske poslance, ti so poklicali svoje družinske prijatelje, lastnike raznih velikih podjetji po Evropi, v 24-ih urah sem z njihovo pomočjo dobil čez 80 agregatov. Pa to niso bili agregati za eno hišo, bili so agregati, ki so rešili po 20, 30 hiš hkrati.
Bodiva realna, Evropa nas povezuje. V Evropi se z veliko podporo vseh treh inštitucij lahko počutimo zelo varno. Evropski parlamentarci se zavedajo, da edino skupaj lahko nekaj naredimo in to daje še večje zaupanje v Evropo in v trdnost demokracije. Predvsem na temelju solidarnosti, humanitarnosti in človekovih pravic.
Počasi prihajamo v čas pred evropskimi volitvami, ko se bo verjetno spet pogosto odpiralo vprašanja v smislu, kaj mi to sploh potrebujemo. Ko vas poslušam, je jasno, da je še kako pomembno, kdo nas zastopa v Evropskem parlamentu.
Imam dosti stikov z evropskimi poslanci. Vsi se zelo trudijo, Slovenija je z njimi neprimerno bogatejša. Poglejte recimo projekt Erasmus, pa koliko premikov se je naredilo v dobro civilne zaščite, vsi se neizmerno trudijo. Mislim, da so te volitve za slovenski narod zelo, zelo pomembne. Mi se tega verjetno ne zavedamo najbolje. Ampak poglejte, ne zato, ker smo majhen narod, temveč zato, ker smo družina, moramo biti še bolj povezani. Zelo pomembno je, kdo nas bo predstavljal in kdo se bo boril za nas. Ne samo za Slovenijo, ampak za Slovenca in Slovenko.
Ste že nazdravili na ta laskavi naziv? Ali še čakate na novembrsko uradno podelitev priznanja?
Nazdravili bomo takrat, po podelitvi. Najbolj pa se veselim, da je tu nagrajena tudi lokalna skupnost. Predvsem si želim nazdraviti s Primorci in Notranjci, ki jih je zgodovina neizmerno tepla. To so ljudje, ki so med prvimi v moji domovini, ki odpirajo okna, v katerih žarita svetloba in toplina. Tudi kovid, o katerem sva govorila prej … Ne pozabite, da smo različni. To nas sicer bogati, a dajmo se vseeno razumeti med seboj. Med pandemijo kovida so obstajali Slovenci, ki niti Slovencev niso sprejeli v karanteno. Notranjci in Primorci so bili prvi, ki so odprli vrata. Tu bi se želel ekipi, takratni vladi, posebej zahvaliti, s kakšno vnemo se je takrat delalo dneve in noči, zato da prihranimo bolečino prebivalstvu, predvsem pa da rešimo življenja.
Hvala lepa za pogovor.
Miha Kovač