Lakmusov papir za slovensko javnost: Jaklič in njegov s.p.
V četrtek je Državni zbor, tempelj slovenske demokracije, postal prizorišče še ene dramatične predstave več. Tokrat je bila v glavni vlogi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je v preteklosti res delovala v sodniških vrstah, a se zdi, da je ob prestopu v politiko pustila pravniško natančnost v garderobi.
V svojem nastopu je, očitno zmedena glede razlike med zakonom o sodniški službi in zakonom o ustavnem sodišču, ustavnega sodnika Klemna Jakliča pozvala k odstopu zaradi njegovega s.p.-ja. “Zakon je jasen,” je dejala s tistim tonom, ki ga običajno rezerviramo za napovedovanje vremena ali nogometnih rezultatov. “Pridobitna dejavnost je nezdružljiva s funkcijo sodnika in pričakujem, da bo ustavni sodnik nemudoma ponudil svoj odstop.”
Oh, kako plemenito zveni ta klic k integriteti! Prav nič manj pompozno kot njen dodatek o modrem nebu nad ustavnim sodiščem. Verjetno si je slednjega sposodila iz kakšnega filma. Res je, nad ustavnim sodiščem je samo modro nebo … in očitno tudi oblak zmede, iz katerega včasih dežujejo pravno precej “mokre” izjave.
A ne bi bilo prvič, da politika zavije v meglo, ko gre za ločenost oblasti. Kot da bi kdo pozabil, da Ustava RS v 3. členu jasno govori o ločenosti oblasti. Vendar ne smemo biti prestrogi do predsednice. Konec koncev je tudi Shakespeare dejal: “Vsak igra vse vloge.” Mogoče je omenjena gospa samo malo preveč vživeta v svojo. Ali pa je le čutila, da je čas za malo gledališkega dima, ki bo preusmeril pozornost od drugih tem, ki tlijo pod površjem slovenske politične scene, posebej pod površjem njenega Gibanja Svoboda.
Kaj sporoča poročanje?
A val poročanj o tako imenovani “aferi” ustavnega sodnika Jakliča odseva več kot le vprašanje zakonitosti. Gre za test, kako naši mediji, politiki in strokovnjaki obravnavajo in interpretirajo zaplete na tako visokih nivojih udejanjanja demokracije v državi. Zakon o ustavnem sodišču (16. člen) namreč jasno določa, da funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva z opravljanjem kakršne koli pridobitne dejavnosti, razen z delovanjem kot visokošolski učitelj, znanstveni delavec ali visokošolski sodelavec. To izjemo je Jaklič uporabil za utemeljitev svojega s.p., pri čemer tudi izrecno poudarja, da ni opravljal nobenih drugih dejavnosti.
Vendar odziv javnosti in medijev ni mogoče tako poenostaviti. Ni ga mogoče zreducirati zgolj na pravno razsežnost. Pomembno je namreč razumeti, da ključno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja igrajo prav mediji. Naslovi člankov, izbira sogovornikov in poudarki v poročanju krojijo percepcijo in razumevanje “afere” na način, ki morda ne odraža dejanske kompleksnosti ali zakonitosti Jakličevih dejanj. Če mediji zamolčijo določene vidike ali prenapihnejo druge, to naravno vodi v napačne zaključke.
Priložnost za refleksijo
“Afera” Jaklič je tako nehote postala priložnost za refleksijo. Ne samo o etiki in zakonitosti, temveč tudi o stanju našega medijskega prostora. Kakšno vlogo igrajo mediji pri oblikovanju pravne in politične kulture v državi? Kako pristranski so lahko, ko gre za visoke stave? In nenazadnje, kaj to pove o nas kot družbi, ki se sooča s tovrstnimi vprašanji? Je bila uzurpacija RTV Slovenija namenjena temu, da se pokriva politične eskapade posameznikov oz. posameznic, ki niso dorasli svoji vlogi? Kateri medij je v javnost lansiral to “afero”? Zakaj jo je lansiral?
Ni toliko pomembno, ali bo Jaklič naletel na pravne ovire ali ne. Pomembno je, kako smo kot družba sposobni procesirati takšne dogodke. “Afera” Jaklič ni zgolj pravna zgodba. Je zgodba o nas samih, o naši zrelosti in o tem, kako globoko smo se pripravljeni pogledati v ogledalo. Kje smo kot družba? Kakšne medije imamo in zakaj se gnojnica blatenja in uničevanja ugleda tako nekontrolirano in tako zlahka preliva iz zalednih “društev PGC” v javnost? Zanimivo, da teh medijev, tovarn zla in sovraštva, sploh ni veliko. Res pa imajo neverjetno zvesto in butasto občinstvo. Če ni butasto, je pa plačano za svojo zvestobo. Razumsko razmišljujoči posameznik namreč preprosto ne zmore tako dolgo požirati takšne ideološke bede brez zunanje pomoči. Prej gre namreč bruhat.