Znanstveniki so po desetletjih raziskav dokončno potrdili, kaj se skriva v notranjosti našega naravnega satelita. Luna, ki že stoletja buri človeško domišljijo, ni sestavljena iz pravljičnega zelenega sira, temveč ima trdno notranje jedro, podobno Zemljinemu. Raziskava, objavljena maja 2023 v reviji Nature, prinaša nove vpoglede v sestavo Lune in njeno zgodovino, kar odpira vrata boljšemu razumevanju razvoja našega osončja.
Raziskovalna skupina pod vodstvom astronoma Arthurja Briauda iz Francoskega nacionalnega centra za znanstvene raziskave (CNRS) je z uporabo podatkov iz vesoljskih misij in lunarnih laserskih meritev razkrila, da ima Luna trdno notranje jedro z gostoto, primerljivo z železovo.
Notranje jedro ima polmer približno 258 kilometrov, kar predstavlja okoli 15 odstotkov celotnega luninega polmera. Zunanji del jedra je tekoč, s polmerom približno 362 kilometrov. Ti podatki potrjujejo ugotovitve prejšnjih raziskav, med drugim študije NASA iz leta 2011, ki je prav tako nakazala prisotnost trdnega jedra z gostoto okoli 8000 kilogramov na kubični meter.
Znanstveniki so za določitev sestave Lune uporabili podatke iz seizmičnih meritev, ki jih je zbrala misija Apollo, ter podatke o gravitacijski interakciji Lune z Zemljo in njeni gostoti. Čeprav so podatki iz misije Apollo imeli omejeno ločljivost, so v kombinaciji z naprednimi modeliranji omogočili natančnejšo sliko luninega notranjega ustroja. Modeli kažejo, da je lunino jedro po sestavi zelo podobno Zemljinemu, kar nakazuje na sorodne procese pri nastanku obeh nebesnih teles.
Dinamični procesi v luninem plašču
Raziskava je razkrila tudi zanimive podrobnosti o gibanju materialov znotraj Lune. Modeli kažejo, da v luninem plašču poteka proces, imenovan globalni preobrat, pri katerem gostejši material pada proti središču, lažji pa se dviga navzgor. Ta proces pojasnjuje prisotnost določenih elementov v vulkanskih regijah na Luni, kar znanstvenikom pomaga razumeti zgodovino njenega geološkega razvoja. Ti procesi so bili še posebej aktivni v prvih milijardah let obstoja Lune, ko je bila ta vulkansko bolj dejavna.
Odkritje trdnega jedra odpira nova vprašanja o lunini zgodovini, zlasti o njenem magnetnem polju, ki je bilo v zgodnjih fazah obstoja močno, a je začelo slabeti pred približno 3,2 milijarde let. Razumevanje teh procesov bo ključno za nadaljnje raziskave, saj bo pomagalo razjasniti časovnico luninih geoloških sprememb in njihov vpliv na razvoj osončja.
Z načrtovanimi misijami, kot je NASA-in program Artemis, ki predvideva vrnitev ljudi na Luno, znanstveniki pričakujejo, da bodo nove seizmične meritve prinesle še natančnejše podatke o luninem notranjem ustroju. Te informacije bodo omogočile boljše razumevanje nastanka Lune in njenega odnosa z Zemljo.
Foto: Pixabay