Pred kratkim je ena od agencij za merjenje utripa javnosti ugotovila, da podpora Golobovi vladi še naprej pada. Posebej na področju komunikacije s prebivalci.
Očitek, da je za to ali ono kriva slaba komunikacija, je pogosto res na mestu. Vendar manjkrat, kot se zdi. Vsaj po mojih izkušnjah, tako v političnih kot gospodarskih krogih.
Običajno je pri kritiki mišljeno KAKO je nekdo nekaj povedal (zapisal) in ne KAJ je povedal (zapisal). Govorci (retoriki) prav zato radi uporabljajo napad na nasprotnika s “komunikacijo”, saj se z uspešnim napadom na KAKO, ni potrebno več ukvarjati s KAJ je bilo povedano in se zapletati z vsebino.
Aristotel, oče retorike, je zagovarjal stališče, da mora prepričljiv govorec (retorik), v svojih nagovorih, povezati tri vidike tj. etos, patos in logos.
Aristotel in njegovi etos, patos in logos
Etos (ethos) se nanaša na osebnostne lastnosti govorca. Aristotel je verjel, da občinstvo lahko prepriča le nekdo, ki je kredibilen. Po njegovem mnenju “dobrim ljudem raje in močneje verjamemo.“ Torej, kako posameznika dojema njegovo občinstvo. Aristotel je bil celo prepričan, da je etos najmočnejši del prepričevanja. Zanimivo, znanost je njegove trditve tudi empirično dokazala (vir).
Patos (pathos) je psihološko stanje občinstva, ki lahko odločilno vpliva na izzid prepričevanja. Aristotel je celo dejal, da “naša presoja v trenutkih, ko smo zadovoljni in prijateljsko razpoloženi do vira sporočila, ni enaka kot takrat, ko trpimo ali smo sovražno nastrojeni.“
Logos pa je vsebina sporočila. Notranja logika, ki zagotavlja verodostojnost (dokaz). Aristotel je verjel, da smo ljudje predvsem razumska bitja, ki sprejemajo odločitve na podlagi smiselnosti.
Padec podpore vladi
Padec podpore vladi zaradi slabe komunikacije me ne preseneča. Je pa dobro biti pri tem pazljiv. Z izrazom “komunikacija vlade” je mišljeno tako komuniciranje ministrov in drugih nameščencev “na zaupanje”, kot tudi oddelkov po ministrstvih in pri vladi, zadolženih za komunikacijo. Na eni strani torej ljudje, ki mislijo da nekaj vedo o komunikaciji in na drugi strani ljudje, ki res nekaj vedo o komunikaciji, a delajo po navodilih prvih.
Reforme in njihove časovnice
Govorjenje o reformah in njihovih časovnicah je bilo v zadnjih mesecih tako glasno, da je postalo že prav smešno. Enkrat bo reforma takšna, drugič drugačna in na tretji tiskovni konferenci spet malo po svoje. “Naslovili bomo deležnike, izpeljali široko javno razpravo in pridobili širok družbeni konsenz” je izjava, ki po tretji ponovitvi pove predvsem to, da nikjer še nič ni. Žal jo poslušamo praktično že vsak dan.
“Naslovili bomo deležnike, izpeljali široko javno razpravo in pridobili širok družbeni konsenz” je izjava, ki po tretji ponovitvi pove predvsem to, da nikjer še nič ni.
Vendar tudi pred tem “obdobjem reform”, jeseni 2022, ni bilo nič bolje. Takrat se je vesoljna Slovenija npr. čudila, kako je mogoče zgraditi v treh letih 30.000 stanovanj. Malo kasneje samo še tri tisoč. Še malo kasneje samo še dva tisoč, pa potem s popravkom premierja spet tri tisoč. Na koncu smo poslušali le še to, da se bo aktivno delalo na pripravi vseh potrebnih aktov, da bo v naslednjem mandatu teklo kot namazano.
Kaj pa komunikacija premierja Roberta Goloba?
Hitro lahko ugotovimo, da je dober retorik. Brez kritičnih novinarjev celo odličen! S svojim etosom, patosom in logosom je tako uspel nagovoriti in tudi prepričati zelo veliko ljudi.
Etos v obliki “izjemnega managerja in partnerja civilne družbe”, patos v obliki agresivnega, včasih celo zariplega borca “ki nikomur ne bo kazal dohodninskih odločb, ker so tam podatki o njegovih otrocih, otroci so pa zanj sveti” (!?) in z logosom “proti fašistom, Janezu Janši in diktaturi”.
Danes, leto dni po zmagi na volitvah, Golob z dejanji dokazuje, da ne zna voditi države. Zna leporečiti, obtoževati, obljubljati in na sploh nastopati, ne zna pa izpeljati obljub. Ne mislim zgolj na obljube gasilcem, sodnikom in verjetno tudi kmetom, kot zadnjim na seznamu. Govorim o znanju vodenja kompleksnih projektov na državnem nivoju, kot sta recimo davčna ali zdravstvena reforma.
Znaš ali pa ne znaš
Če nekaj ne znaš izpeljati, je dobro, da se obdaš z ljudmi, ki to znajo. Golob pa se je obdal z ljudmi, ki so ali ostali brez vsake javne podpore (npr. Bratušek in Šarec) in ne smejo v ospredje ali pa so brez vsakršnih izkušenj na najvišjih državnih položajih (Mesec, Maljevac, Vrečko, Stojmenova Duh …). Res pa je, da se moraš najprej zavedati oz. si priznati, da nekaj ne znaš, da se lahko premakneš naprej. Pri Golobu zaenkrat nič ne kaže na takšno samorefleksijo.
Res pa se moraš zavedati oz. si priznati, da ne znaš, da lahko zaposliš ljudi, ki to znajo.
Žal se to za Slovenijo ne more dobro končati in tega ne trdim prvič. Gre za obseg škode, ki se bo po tej vladi merila v letih in letih zaostanka za razvitim delom Evrope. Ter seveda tudi v milijonih evrov za izgubljena delovna mesta, reorganizacije, študije, koordinacije in druge inovacije, s katerimi se “strokovno” prikriva dejstvo, da pojma nimaš kaj in kako.
Pomemben del odgovora na vprašanje, kdaj cene kruha in mleka v trgovinah ne bodo več tako rasle, se torej skriva na Gregorčičevi. Gre za pomanjkanje kompasa ter predvsem znanja, kako kaj narediti. Tako stanje naravno vodi v nezaupanje ljudi do vlade in s tem nestabilnost tudi na trgu.
Komunikacija, komunikacija …
Komunicirati je relativno enostavno, če imaš kaj komunicirati. Če veš, kaj so nosilni parametri, kaj so smernice, cilji in časovnice. Takrat gre za uporabo tehničnih znanj, katerih je po ministrstvih dovolj. Če pa niti sam vrh ne ve kaj bi rad, nastopijo težave.
Edina stalnica ostane neskončna želja politikov biti v soju žarometov. Žal pa vsak nekaj blebeta po svoje, na vsakem nastopu ministra ali sekretarja je malo drugače. To potem naravno vodi v padec zaupanja pri ljudeh, saj je razlogov za negotovost in strah pred prihodnostjo vedno več.
Padec podpore vladi v javnomenjskih raziskavah, zaradi slabe komunikacije, me res ne preseneča. Bolj me čudi, da padec ni še večji.
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ