Slovenija ima dovolj pomladi, čas je za poletje

»Kdaj bomo postali normalni, da bomo normalno razmišljali o državi?« je ključno vprašanje, ki ga je zastavil moj predhodnik .

Izključevanje, ki ga nujno spremlja kričanje enih ali drugih ter reduciranje na črno-belo Slovenijo, je v zadnjih letih prevzelo govoranco političnega prostora.

Težnje, čigava bo obveljala, ob »dovoljeni« uporabi vseh sredstev, pa so lahko za zasledovanje Omanove misli izjemno problematične, ker nas postavljajo na okope. Ne bi rad opominjal, kje smo v zgodovini že bili, ko so okopi postali nepremostljivi.

Čeprav je za naš razum lažje razlagati stvari zgolj črno-belo ali prav-narobe, pa se, nasprotno, lepota življenja skriva ravno v vseh barvah med ekstremi. Svoj del odgovornosti pri sooblikovanju politike nosi tudi Slovenska ljudska stranka.

Zaradi spodletelega združevanja s SKD leta 2000, ki bi oblikovalo močno zmerno desnosredinsko stranko, nismo bili zmožni prisiliti tranzicijske levice, da bi se ta spremenila v moderno evropsko levico. Po tej zamujeni priložnosti je šel razvoj dogodkov v smeri bipolarnosti – dobili smo bolj ekstremno levico in tudi bolj ekstremno desnico.

Vse pa še ni zamujeno.

̌ . Z akterji, ki presegajo ustvarjanje kvazi ideoloških tem, kulturnih bojev, afer in delitev duhov kot sredstvo zakrivanja brutalnih ekonomskih interesov ter jim je mar, v kakšni Sloveniji želijo živeti.

Slovenija, kjer bomo ̌ , in Slovenija, kjer bomo , ̌ .

Če se obrazi nove generacije spravimo skupaj, smo lahko znanilci zgodbe o uspehu. Seveda ob predpogoju, da bo diskurz takšne platforme umirjen, vključujoč in zazrt v prihodnost.

Če smo pred 35 leti o Slovenski kmečki zvezi (predhodnici SLS) govorili kot o prvi lastovki slovenske pomladi, ki je rezultirala v demokraciji, je dolžnost tudi nove generacije SLS, da v Slovenijo prinesemo poletje.

Zato me ne zanimajo (po potrebi zlobne ali zveličavne) podobe teh ali onih politikov ter medijsko vsiljena dikcija o satelitih, ampak sem odločen, da bomo storili vse v naši moči, da bomo prešli v poletno Slovenijo.

Slovenijo, kjer bomo ̌ , in Slovenijo, kjer bomo , ̌ . Slovenke in Slovenci si sproščenost, brezskrbnost ter modro nebo zaslužimo.

Na tem mestu mi dovolite še ℎ nedavno preminulemu županu .

Občina, ki jo je vodil, je bila v mnogočem odslikava Slovenije dveh polov: gručasto naselje Fram v dolini, ki se dviguje proti Pohorju ter razprostrto naselje Rače, ki ga obdajajo ravninska polja.

Lahko bi dejal, da so že spričo narave izpolnjeni vsi pogoji, da bi poveličevanje enega naselja nad drugim naletelo na plodna tla.

G. Ledinek je s trdim delom naselji enakomerno razvijal in ju združeval. Razumel je izziv, da eno naselje brez drugega ne more tvoriti učinkovite celote in prinesti blaginje.

Ravno zato je občina danes zgodba o uspehu: razvita, nezadolžena, vsi dijaki in študenti z veljavnim statusom prejemajo občinsko štipendijo, …

Skrajni čas je, da Ledinekovo logiko prenesemo tudi na slovensko raven.

Marko Balažic, predsednik Slovenske ljudske stranke