Boštjan M. Turk: Alenko Bratušek utegnemo imeti za predsednico vlade, še letos.
Boštjan M. Turk: Slovenski sodniki bodo očitno izsilili povišico od države. A zakaj le? V slovensko pravosodje nihče ne verjame, začenši z njegovimi deležniki (primerjaj tožilke v nadaljevanju besedila). V njem namreč velja neizpodbitna logika: če nisi naš, te bo sodna hierarhija poskušala uničiti, vse drugače pa je, če si naš. Če pa si torej nedotakljiv, se logika obrne. Oblaki se poberejo z obzorja, na plan prikuka blaženo sonce. Kraljestvo nedotakljivih se pokaže v vsem svojem sijaju.
A kako si zagotoviti takšno vrste imunitete? Ni preveč težko. Med ljudi, ki se jih justica ne prime, sodijo vsi, ki stopijo pod dežnik OF, torej javno izpovedo svojo pripadnost njenemu klanu, še bolje njegovemu upravitelju. Sumarno je to povzel “prijatelj Milana Kučana”, kot se je pohvalil, Zoran Janković, v izjavi za hrvaško televizijo, ki ima zaradi svoje notoričnosti že skoraj hollywoodski status. “Meni nihče nič ne more, dokler sem nasprotnik Janeza Janše”, tako nekako se je glasila zgodovinska poved.
A to je samo eden od primerov, javnosti pač najbolj poznan.
V tej zvezi gre omeniti še enega od otrok Pozitivne Slovenije, ki prav tako uživa vso imuniteto. V bistvu je še bolj zaščiten kot ljubljanski župan, saj se nedotakljivost razteza od zaščite pred kazenskim pregonom, prek političnih odpustkov, ki jih oseba prejema tako rekoč po tekočem traku, do spregledov na akademskih področjih.
Prvak v imunosti nosi ime Alenka Bratušek. Ona je kandidatka za mandatarko, če se bo fant od naše Tine upehal. In se bo, prej ali slej: če ne drugače, ga bodo pa upehali. Tako je, če smemo verjeti dobro informiranim medijem. Kako bi tudi ne bila, če je biografija Bratuškove tako rekoč popolna, vsaj če jo presojamo s kriteriji novega razreda ali profitpartizanstva. To so pojmi, ki smo jih v zapisih za Požareport že obširno razvili, pa tudi razumljivi so po sebi.
Bratuškovi je tako politično kariero intoniralo petje Bandiere rosse na slovesnosti ob predvečeru praznika OF (2013), koder so se prisotni počastili tudi z Internacionalo. Njen angažma na tej slovesnosti je bil še kako potreben, kajti malo pred prihodom na sedež vlade se je namreč pokazalo, da njena magistrska naloga pravzaprav obilno pušča. To pa so kaj zagatne težave: plagiranje je ob položaj spravilo že celo vrsto politikov v Nemčiji, pa bi jih v Sloveniji ne.
Finančna strokovnjakinja
Težava je bila še toliko večja, ker se je omenjena oseba sicer razglašala za finančno strokovnjakinjo. A v resnici je Bratuškova diplomirala iz potenja, natančneje iz vpliva poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja, magistrirala pa iz kontrabanta s parazoli in gasilskimi klopmi, če uporabimo bolj baročni jezik. Pri Veljku Rusu na Dolančevi šoli za politične vede je namreč zagovarjala magisterij o statusni spremembi servisa za protokolarne storitve v javni gospodarski zavod, drugače: kako državne sončnike in gasilske klopi uporabljati za zasebne veselice.
Razčlenjevalce njenega “magisterija” je presenetilo, kolikšne so količine prepisanega gradiva. Dobesedno so kalkirane po predlogi, ne da bi avtorica poskušala vsaj približno zabrisati izvorno matrico. A Bratuškova, ki poje v čast Osvobodilni fronti, je pač nedotakljiva. Dolančeva visoka šola za politične študije je tako ravnala docela konsekventno in s sklepom najvišjega organa (senata) ugotovila, da je njena naloga izvorno delo in kot takšna nesporna. To so storili po formuli, da je narobe lahko prav in prav narobe, če si le naš.
A ne pozabimo… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona; Portal24