Boštjan M. Turk: Balkanske strategije Blejskega foruma
Boštjan M. Turk: Blejski strateški forum 2023 je postregel s presenečenjem: četudi živimo v skrajno nevarnem času, v času, ko v Evropi divja vojna, ni bilo tam predstavnikov tistih, ki najbolj branijo vzhodno krilo stare celine, predvsem Poljske. Na to je opozoril mednarodni pravnik Miha Pogačnik, in to docela upravičeno. Bili pa so tam predstavniki skoraj celotnega Balkana, na katerem določene države neposredno podpirajo rusko agresijo. Če začnemo v sosedstvu, je tu predsednik Republike Hrvaške Zoran Milanović, potem je tu Republika Srbska Milorada Dodika znotraj Bosne in Hercegovine, da o Srbiji in Črni gori ne govorimo. Če seštejemo za in proti, zlahka ugotovimo, da predstavniki Balkana one dni na Bledu večinsko slišijo na “ruski svet”, se pravi se solidarizirajo z ruskimi odločitvami, mutatis mutandis.
To je – glede na aktualno stanje – nekaj skrajno nenavadnega. Blejski forum 2023 se ukvarja s perspektivami pridruževanja balkanskih držav Evropski uniji, ignorira pa varnostno-strateški vidik današnje situacije v Evropi (?!).
A kar bomo zapisali v nadaljevanju, je še bolj zastrašujoče. Pri tem niso osamljeni, nasprotno, najmočnejše sile sveta so počepnile prav v trenutku, ko bi morale kar najodločneje nastopiti. Za kaj gre?
Najprej pandemija, nato vojna
Evropa se je v treh letih in pol namreč spremenila, kot si pred tem nihče ne bi mogel predstavljati. Najprej jo je prizadela pandemija, nato vojna. Prva se je v glavnem poslovila, druga ne in se najverjetneje še kar nekaj let ne bo. Posledično je na starem kontinentu prišlo do bistvenih sprememb. Življenje je v tem času postalo precej dražje (v nekaterih evropskih državah tudi za tretjino). Imamo inflacijo, ki je prej nismo poznali. Velike države (Nemčija, Francija) se dotikajo roba gospodarske recesije.
Nobena država ni več varna, če v njeni soseščini divja vojna. To še kako velja za Evropo. Evropejci smo namreč v teh treh letih izgubili eno od najpomembnejših karakteristik, ki so nas spremljale od konca druge svetovne vojne, to je varnost. Ne počutimo se več varni. Pred letom 2020 si nekaj takega sploh nismo mogli predstavljati. Življenje je dražje, manj varno in kar je mogoče najtežje, ni perspektive optimizma na obzorju.
Kdo je za to odgovoren? Kdo je za to kriv?
Za spopadanje s pandemijo bi težko uperili prst v koga konkretno in ga razglasili za grešnega kozla. Institucije, ki so se spopadale z boleznijo, so bile poleg nacionalnih držav predvsem multinacionalne: Evropska unija, OZN, WHO, morda Unesco in še kdo. Glede na to, da je šlo za nekaj, česar nismo izkusili že dobro stoletje (zadnja je bila tako imenovana španska gripa ob koncu 1. svetovne vojne), je bilo veliko improvizacij. Tako na ravni celote multinacionalnih organizacij kot posamičnih držav. Bilo je tudi veliko interpretacij, kaj ta bolezen sploh je, kako je povzročena in kako jo zdraviti. Na vsak način je bil spopad s covidom-19 nekaj, na kar nas nič prej ni moglo pripraviti.
Vojna v Ukrajini pa je druga stvar. Gre za mehanizem kolektivne varnosti, kjer bi se morale angažirati najprej ustrezne multinacionalne organizacije, predvsem tiste, od katerih je odvisen mir v Evropi. Nekatere so se, a kako?
OZN je spet tiskala deklaracije
OZN je spet tiskala deklaracije, ki so sicer dobile večinsko podporo proti agresorju, ampak so ostale zgolj črka na papirju. EU se je prvič poenotila šele 15. marca 2022, tri tedne po napadu. Bil je to prvi obisk v Kijevu po agresiji. Predsedniki poljske, češke in slovenske vlade so odšli v ukrajinsko prestolnico. Volodimirju Zelenskemu so predali, kar je najbolj potreboval: zagotovila enotne EU, da lahko v polnosti računa na njeno podporo, med vojno in kasneje, ko bo potrebna obnova. Da Evropa razume, da se vojna dogaja na njenem teritoriju, in da ravna v celoti v smislu tega spoznanja.
Ampak to ni bila pobuda celotne EU, temveč tako rekoč na polprivatni projekt višegrajske skupine in tedanje slovenske vlade. Od tod naprej je EU delovala vsaj toliko poenoteno, vendar še vedno brez odločilne moči. Vojna v Ukrajini gre namreč naprej, z njo pa draginja in inflacija na stari celini.
Poleg OZN in EU obstaja še tretji, najpomembnejši element kolektivne varnosti, to je Nato. Ta je naredil nepopravljivo napako. Ne glede na to, da so ga ukrajinske oblasti večkrat pozvale, naj uveljavi območje prepovedi letenja nad Ukrajino, je zavezništvo zahtevo zavrnilo zaradi tveganja nadaljnje eskalacije in neposrednega vojaškega spopada z Rusijo. To so bili dokaj nenavadni argumenti.
Zakaj?
Do nadaljnje eskalacije konflikta bi sicer zagotovo prišlo, če ne bi Ukrajinci, tokrat z zapoznelo in precej pomanjkljivo zahodno pomočjo, ne ustavili vojske Ruske federacije in jo prisilili v pozicijsko bojevanje. Če bi Ukrajina padla, bi bila naslednje na vrsti baltske države in Poljska. To so razkrili javno objavljeni načrti ruske obveščevalne službe FSB. 24 februarja je tako Nato stopil v vojno z Rusko federacijo, najsi je to hotel ali ne, vedel ali ne. Nadaljevanje vojne o tem logično priča. Ukrajinci se branijo z njegovim orožjem. Dobili bodo njegova letala. Nato je v vojni z Rusijo, ne da bi mu bilo to treba… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Nova24TV Portal24