Boštjan M.Turk: Če ne deliš radostnega navdušenja nad golobnjakom, pride nate anatema, prekletstvo. A Velika noč je praznik optimizma.
Boštjan M. Turk: Vrhunec velikonočnega časa, ki ga doživljamo prav na velikonočno nedeljo, je morda priložnost za odgovor, zakaj stvari ne gredo več v smeri, da bi bili z njimi zadovoljni. Dejansko smo sredi vojne v Evropi, inflacija dosega dvomestno številko, imamo najbolj nesposobno vlado v zgodovini republike, pa je konkurenca za ta naziv težka.
Od prejšnje nedelje so se za 20 odstotkov podražili vrtci – imeti otroka postaja vse večji luksuz! – za 30 odstotkov se bo očitno podražilo tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pacienti umirajo bodisi zaradi nesposobnosti državne administracije (primer dveh rešilcev, ki sta bila ob anevrizmi pacienta v Velenju prosta, a sta bila zaradi neustrezne “razporeditve” za umirajočega nedosegljiva) bodisi se znajdejo v položaju, ko jih razglasijo za mrtve, četudi so še dobro živi (primer iz Brežic).
Ritem časovnic
Ob tem vlada krepi ritem “časovnic”, minister za zdravstvo ponuja ukinitev koncesij, kar bo naredilo zdravstveni sistem še bolj nedostopnega, hkrati pa napoveduje, da bodo razmere urejene 1. januarja 2026, kot s čarobno palico. Tega seveda ne verjame nihče razen večinskih medijev.
Vlada vlaga tožbo zoper dozdevne diskriminacije skupin LGBT na Madžarskem, hkrati pa vodstvo državnega zbora posvaja primate v Ruandi ali Ugandi. Pri čemer je slednja ravnokar sprejela najtežjo vrste ukrepov prav zoper LGBT. Ob tem se vodilni na ministrstvu za zunanje zadeve neposredno distancirajo od obiska v tej afriški državi, četudi je ista večina v državnem zboru izvolila tako novo ekipo v Mladiki kot tudi samo vodstvo DZ.
Ob tem smo prav v velikonočnem času zaprli eno od najbolj mučnih poglavij zadnjih let, koronsko pandemijo. Sedaj se okužbo z virusom sars-cov-2 obravnava kot vsako ostalo. A se nismo nič naučili iz ničesar: Slovenci so 24. aprila lani vnovič podlegli “šarmu” novih obrazov, da bi kmalu spoznali, kako Svoboda ne pomeni kaj dosti drugega kot le višje cene in uživanje na eksotičnih lokacijah za peščico tistih, ki so na oblasti. Toda vrnimo se k bolj globalnemu pojavu, onemu, ki se mu reče epidemija. Ta nas je kljub vsemu zaposloval bolj usodno in dlje časa kot “golobovanje”. Od bolezni bi se morali mnogo naučiti, a se očitno nismo nič.
Tako nismo opazili, da je pandemija zaorala ledino na dveh, za človekov obstoj še kako pomembnih področjih.
Venec dezinformacij
Bila je prva v zgodovini, kjer se je vzporedno z njo pojavila ne samo ena teorija zarot, temveč v kompleksno strukturo spleten venec dezinformacij, ki ga lahko imenujemo kar infodemija. V času pandemije so teorije zarot namreč izkazale neverjetno mobilizacijsko silo, ki ni primerljiva z ničemer, kar smo poznali do sedaj. Poslušali smo stvari, ob katerih je dobesedno zastajala pamet. Toda kar preseneča, ni toliko brezumnost takšnih “idej”, temveč njihova razširjenost in vpliv na oblikovanje javnega mnenja. Ljudje so bili pripravljeni dobesedno umreti za »prepričanje«, ki so ga napaberkovali med šamani na internetu.
A valovi, s katerimi so se širile teorije zarote, niso primerljivi z ničemer, kar je bilo do sedaj, pa je človeštvo šlo skozi mnogo preizkušenj. Na mestu je torej domneva, da se ni spremenil predmet, na katerega se je teorija nanašala, temveč okolje, ki je to sprejemalo. Ni torej problem v bolezni covid-19 sami, temveč v družbi, ki se je nanjo na tak način odzvala. Ali drugače: ni se spremenil agens, temveč človek, ki nanj reagira.
To bo bolj razumljivo, če k analizi pritegnemo naslednji element. Po uradnih podatkih nekaj nacionalnih statističnih inštitutov, na primer tistega iz Francije [1] – enaki podatki pa so na voljo v Kanadi in v Novi Zelandiji – je namreč bolezen covid-19 zaorala ledino še na enem, posebno občutljivem področju.
Med predhodnimi epidemijami, nesrečami, nadlogami, vojnami ali podobnim, kar je prizadevalo človeka, je bilo vselej mogoče zaznati upad števila samomorov. To je preverjen podatek, ki je logičen. Ko je človek ogrožen na zunaj, se strne navznoter. Ko se ukvarjate s preživetjem, si ne boste stregli po življenju. A korona je to prvič v zgodovini postavila na glavo. Število psihičnih stisk in samomorov se je celo drastično povečalo.
Kako si to razložiti?
Zadaj je univerzalni razlog. Včasih je bilo med človekom in breznom – izraz pojmujemo v najširšem pomenu – nekaj bistvenih varoval. Tu je bila civilizacija, utemeljena na metafizični presežnosti človekove osebe. Človek je imel nesporno kulturno identiteto, bil je del veliko širšega projekta, kar je vsem, ki so bili znotraj njega, podeljevalo širšo motivacijo.
Življenje ni bilo instant dogodivščina, bilo je logična zgodba, utemeljena na smislu, ki bi ga lahko pisali tudi z veliko začetnico. Znotraj le-tega je vladala hierarhija vrednot, oprta na hierarhijo oseb. Če rečemo, da so ljudje spoštovali suverena, ker je bil branik smisla, smo se približali resnici, ki se je že odtihotapila iz sodobnosti.
Skupni imenovalec med korono, številom samomorov in teorijami zarot je tako iskati v odsotnosti avtoritete, utemeljeni na odsotnosti smisla. Ker je Bog po definiciji največja avtoriteta in največji smisel, lahko to pripišemo odsotnosti Boga. Ljudje preprosto ničemur več ne verjamejo, ker ni ničemur več verjeti. Vse je postalo relativno, prigodno nepomembno. Zahodni človek je zarjovel v metafizični tesnobi.
To so posledice revolucij, ki so se zvrstile v zgodovini, še posebno pa so se stopnjevale v sodobnem času. Te – in vse, ki se dogajajo prav sedaj – so človeka iztrgale iz temeljnega zavetja in ga izpostavile nesmislu, točneje niču. Ali to pravkar počnejo. Človek lahko živi brez strehe nad glavo, brez denarja, brez partnerja, brez matične države – in še česa – ne more pa živeti brez smisla.
Bivanje brez smisla
Zakaj bivanje brez smisla je več kot izpostavljeno tveganju: sodobni ljudje so se že prilagodili psihotropnim substancam, kot da bi bile sestavni del njihove vrste (Homo sapiens). Bil je potreben zgolj dodatni sunek, da je osiroteli človek omahnil čez rob, v brezno. To se je pojavilo v obliki epidemije. Opraviti imamo s periodo bilančnih samomorov, kot to imenuje psihologija, kakršni v zgodovini nismo bili priča. Če nimaš za kaj živeti, pač ne boš živel, bi lahko povzeli.
Covid-19 je tako razgalil bolečo poškodbo sodobne psihe, za katero smo vsi mislili, da ni mogoča. Navadili smo se namreč živeti kot Voltairov Candid v najboljšem od vseh možnih svetov. Tako nas prepričujejo reklamna sporočila, mediji, predvsem pa politika.
Slovenija je tu v evropski špici: nikjer drugje namreč ni videti, da bi bila oblast tako prešerno zadovoljna sama s sabo, kot je to pri nas. Poglejte samo najbolj znano posvojiteljico šimpanza na Slovenskem, ali poslušajte njenega nadrejenega, šefa sedanje vlade, ko z nasmehom do ušes sadi nove in nove retorične cvetlice.
A kakršnokoli masko si že nadevamo, sodobni človek je poškodovan, nepovratno poškodovan. Okolje, ki se je začelo okrog njega spreminjati (pandemije, vojna), predvsem pa njegova reakcija na te spremembe, kažejo na globoke duševne, bolje duhovne travme. Nič drugače ne more biti, kajti sodobni človek je izgubil Boga, s tem pa je izgubil pretežni smisel svojega obstajanja. Zanj mu družba sicer ponuja veliko število kričečih nadomestkov, a kaj ko gre le za nadomestke.
Včasih smo imeli Tita (nekateri ga imajo še sedaj), danes pa imamo blagajne v nakupovalnih središčih, ki nadomeščajo odsotnost smisla. Seveda so jalova tolažba, a kaj ko večina ljudi sploh ne more več vedeti, kako strašansko je osirotela. Nikogar več namreč ni, ki bi to sporočil. Cerkev te vrste nalogo opravlja nezadostno: ni sama kriva vsega, marsičesa pa je.
A kdaj se je vse skupaj začelo?
V Vojni za mir, zadnji knjigi, ugotavljamo, da z revolucijo 68, najbolj dalekosežno antropološko spremembo sodobnosti. A pred njo se je konec petdesetih, začetek šestdesetih let zgodilo še nekaj, kar je zapečatilo usodo Zahoda in človeka neposredno izpostavilo niču.
Prevrat ’68 se namreč ni zgodil kar tako. Prišel je na pripravljen teren, ki so ga soustvarili marksisti ob vse bolj invazivnem prodiranju potrošništva v pore družbe. Po drugi svetovni vojni v Evropi namreč prisostvujemo tako imenovanem ruralnemu eksodusu. Ta ni prizanesel nobeni državi, v nekaterih pa je potekal bolj izrazito. V državah, ki so bile pod okriljem Moskve, pa je bil tako rekoč sestavni del “razvoja”. To pomeni, da je napredovana industrializacija izpraznila podeželje, ki je bilo večinski varuh tradicionalnih vrednot in morale. Če se je še leta 1950 polovica prebivalstva v Zahodni Evropi preživljala s kmetijstvom, je ta delež leta 1968 padel pod eno tretjino.
Zapustitev podeželja je pomenila tudi opustitev vere: v desetih letih v Franciji, na primer z nedeljskim obiskom svete maše, preneha 10 milijonov državljanov. Enak trend spremljamo tudi drugod. Uveljavi se kraljestvo instant sveta, katerega svetilnik je televizijski aparat (danes “smart phone”). Ta nadomesti tradicionalni tabernakelj oziroma prostor, kjer je bilo v nekdaj kmečki izbi odrejeno mesto za sveto oziroma za stik s transcendenco.
Pri tem suspenzu ne smemo pozabiti… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Foto: Nova24TV