Boštjan M. Turk: Evropska varnost na prelomnici
Boštjan M. Turk: Na Poljskem je prejšnjo nedeljo padla še ena izjemno pomembna trdnjava evropske varnosti. Režiserji prihoda Donalda Tuska na premiersko mesto pa niso doma v Varšavi. Volitve so namreč odločili dejavniki, ki iz Bruslja in Berlina vodijo stari kontinent po poti, ki je vsak dan bližje katastrofi.
Gorijo tri predstraže Evrope, kot smo zapisali v zadnjem članku. Vojna je v Izraelu, zakrvavela je Armenija, Ukrajina bo kmalu stopila v tretje leto spopadov. Boji na pragu Evrope so samo znanilci usodnega trenutka: enkrat se bodo spopadi začeli znotraj Evrope: morda ni daleč čas, ko si jo bodo razdelili kot plen. Kajti geopolitika se ravna po enakih načelih kot biologija, če le-to razumemo kot nauk o živem – bios je po grško namreč življenje. Če je žival slaba, jo bodo prvo raztrgali.
Rošade na Poljskem si ne moremo razlagati drugače, kot da sta Bruselj in Berlin napravila samouničevalno potezo, če imamo v mislih njeno prvo žrtev, to je Evropo. Ne moremo si misliti nič drugega, kot da je nemško-bruseljska politika storila nekaj, kar bo imelo za varnost kontinenta nepredstavljive posledice. Vlada premiera Mateusza Marowiezkega je namreč zagotovila, da se spomladi 2022 vojna ni razširila prek Varšave do Berlina.
Smo mar pozabili…?
Smo mar pozabili, da so se politiki EU osem let po zamenjavi vlade v Kijevu in po ruski zasedbi Krima raje ukvarjali z gejevsko poroko, feminizmom, podporo gibanju Black Lives Matter (BLM), z nagajanjem Poljski (sodniki), Madžarski (geji), Sloveniji (Sophie n’ Veld), z vabilom in posledicami milijonskih migracij iz islama in eksperimentiranjem pri pandemiji? Docela razumljivo je, da je ob takšni stopnji notranje paralize, kot je v Bruslju in Berlinu vladala do 24. februarja 2022, misel na zasedbo mejnih teritorijev Unije nekaj naravnega. Če se ne širiš, se na tvoj račun širi nekdo drug.
Smo mar pozabili, kaj je Kremelj prek svojih neuradnih figur sporočal “urbi et orbi”, mestu in svetu, najprej pa Evropi. Dmitry Evstafjev, ruski politolog in eden od ljudi, ki ustvarjajo javno mnenje v Rusiji, je namreč dal intervju za češki Dennik. V njem je povedal tole: “Medtem ko ste se nam smejali in nas prezirali, je bila ustvarjena nova Rusija, popolnoma nesovjetska, takšna, ki nima ničesar skupnega s podobo sovjetskega tepčka iz preteklosti.” Nadaljeval je še bolj zlovešče: “Rodila se je Rusija, ki jasno daje vedeti, da Evrope ne vidi kot partnerja. Imamo zgolj tri partnerje: ZDA, Kitajsko in Indijo. Za nas ste vojni plen, ki ga delimo z Američani. Evropa tega še ni dojela, čeprav se temu približujemo.“
Evropa danes – vojni plen
In to, da je Evropa danes še veliko bolj “vojni plen”, kot je bila dve leti nazaj, je jasno vsem. Ne gori samo na enem od njenih pragov (Ukrajina), ogenj je medtem zajel še dva druga (Izrael, Armenijo).
Smo, nadalje, mar pozabili, da je pred agresijo Ruske federacije na Ukrajino in ob njej največji problem evropske enotnosti ležal prav tam, od koder so prihajale tudi ideje o demontaži zahodne civilizacije? Nobeno naključje ni, da se je konflikt o tem, kako, koliko in kdaj pomagati Ukrajini, konstituiral na isti liniji kot konflikt med progresisti (nekontrolirane migracije, LGBT+, sodstvo) in varuhi zahodnega izročila. Poljska je bila v tem smislu branik Zahoda, daleč pred Nemčijo.
Kajti boj za Ukrajino, Izrael in Armenijo je boj za EU. Takšna je (bila) akcijska platforma ljudi, ki vodijo (so vodili) višegrajsko skupino, še posebno Poljakov in vlade premiera Marowiezkega. Nemčija jo je bila nesposobna dojeti, kaj šele izpeljati v praksi. Kot je pisal Višegradpost, je namreč Ukrajina z enkratno zaplembo ruskega orožja prišla do več materiala za obrambo, kot ga je bila Nemčija kadarkoli pripravljena zagotoviti. Zgodba o 500 čeladah, ki so jih bili v Berlinu pripravljeni poslati v Kijev, je pa tako in tako že del zgodovine.
Slika Evrope se je spremenila
In naposled: ne smemo pozabiti bistvenega: politična slika Evrope se je po 24. februarju 2022 spremenila. Če je stari kontinent prek Bruslja prej obvladovala os Pariz–Berlin, so se pod okriljem Varšave od tedaj naprej ustvarjala nova, funkcionalnejša zavezništva. Vnovič poudarimo: odločilna je bila pot treh premierjev, Marowieckega, Petra Fiale in Janeza Janše k Volodimirju Zelenskemu v Kijev, 15. marca 2022, katere mentor je bila Poljska.
Ta pot je bila več kot izraz solidarnosti z ukrajinskim ljudstvom. Pomenila je spremembo v razmerjih moči, saj je Vzhodna Evropa prvič na tako odmeven način pokazala Zahodu, kako je treba ravnati in kam je treba usmeriti prihodnjo pozornost. Bila je to skoraj neposredna vključitev Ukrajine v Evropsko unijo, saj so trije voditelji pred celim svetom demonstrirali, da so pripravljeni tvegati življenje, da bi svet brez omahovanja spoznal: vojna za Ukrajino je vojna za Evropo.
Iskanje kompromisa
V času po 15. marcu 2022 so se v Kijevu zvrstili mnogi državniki, nekateri celo večkrat (Boris Johnson). Uresničile so se tudi zahteve, ki jih je vzhod Evrope postavljal Bruslju, namreč, da se podeli status kandidatk za članstvo v EU vsem državam, ki jih ogroža ruska agresija, to je Ukrajini in Moldaviji. Gruzija je še v čakalni vrsti. Ob vsem tem pa se je spremenila tudi politična konfiguracija moči. Oblikovala so se nova strateška zavezništva. Poljska je vse bolj pridobivala na moči in ugledu, razlogi za to so univerzalnega značaja. V politiki in v zgodovini namreč zmaguje tisti, ki ima pobudo: tisti, ki ve, kaj hoče.
V tej zvezi moramo najprej ugotoviti, da je Putinov napad na Ukrajino temeljna nosilca moči v Evropi, Nemčijo in Francijo, porinil v mrtvi kot in jima odvzel veter iz jader. Berlin in Pariz sta ves čas brskala za nemogočim kompromisom, ki bi ga še najbolje označila beseda iskanje kvadrature kroga. Kako ustaviti Vladimirja Putina, ne da bi prizadeli njegove vitalne interese, ki jih uresničuje z vojno. Macron je z ruskim predsednikom presedel neskončne ure na telefonu in od njega dobival neizrekljivo število zagotovil o skorajšnjem koncu morije v Ukrajini. Več kot je bilo zagotovil, močnejša je postajala agresija. Kako tudi ne bi, vsak razgovor je Putin dojel kot možnost novih ofenziv. Vojna se namreč dela, ko se pogovarja o miru.
Poljska je bila tista, ki je ves čas… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: STA