… A nihče ni opazil, da ne ploskajo njej, temveč sebi, ker so se postavili v najbolj oportun položaj, ki je danes mogoč. So na vrhu, so elita, uživajo vse, kar pride iz teh naslovov. V dolini šentflorjanski se namreč še kako splača bojevati zoper “fašizem”.
Boštjan M. Turk: Kaj ima rdeča zvezda na prsih glavne atrakcije letošnje Prešernove proslave s stanjem duha v državi
Države, v katerih je vladal komunizem, so bile nepovratno okužene z demagogijo. Jugoslavija ni nobena izjema. Najbolj je tu izpostavljena prav Slovenija, kjer demagogija živi še naprej …
“Princip je isti, vse ostalo so nianse, poje ponarodela pesem”
Zaključek prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku 7. decembra v Cankarjevem domu ni bil nobeno naključje. Tudi pojav rdeče zvezde, ki jo je nosila protagonistka dogajanja na svojih prsih ne. V Sloveniji se namreč na novo vzpostavlja sistem, ki smo ga poznali od leta 1945 naprej. Formalno smo ga sicer zavrnili leta 1990, na tem pa vztrajali ves čas, dokler smo napredovali proti Evropski uniji in evroatlantskim povezavam.
V tej zvezi lahko opazimo zanimivo povezavo.
Bolj ko je Zahodna Evropa (Bruselj, Berlin, Pariz) popuščala v svojih vrednostnih izhodiščih, močneje se je v Sloveniji krepila skrajno leva falanga. O tem pripoveduje moja zadnja knjiga Vojna za mir.
Nadalje, če hoče kdo razumeti, kaj se v Sloveniji dogaja, mora upoštevati, da je bila doba Angele Merkel, ki je sicer pomenila široko gospodarsko uspešnost, nosilka temeljne razgradnje zahodnega vrednostnega sistema. Vse se je sicer začelo že prej, z revolucijo 1968, a fenomeni so šli v pecelj prav v tem času.
Danes je rdeča zvezda v Bruslju bistveno bolj sprejemljiva kot krščanski simboli
Danes je rdeča zvezda v Bruslju bistveno bolj sprejemljiva kot krščanski simboli. LGBT+ in zelena tranzicija pa sta sploh nadomestila Biblijo. In zavladal je kaotičen nič, ki je opogumil Putina, da je začel agresijo.
Prav v tem kontekstu moramo dojeti darilo, ki ga je predsednica Evropske komisije na obisku pri Volodimirju Zelenskem v Kijevu 3. februarja 2023 ponudila Ukrajincem. Šlo je za nekaj milijonov varčnih žarnic.
Dejala je: “Skupaj prinašamo svetlobo v Ukrajino! Ukrajinci lahko na pošti zamenjajo stare žarnice za energetsko učinkovite žarnice LED. EU jih bo z veseljem zagotovila 35 milijonov.“
Če Ukrajina sedaj, ko ji okupator sistematično razbija električno infrastrukturo, kaj potrebuje, so to varčne žarnice. Brez dvoma. O Ursuli von der Leyen in ozadju, ki je omogočilo takšno politiko, tudi govori moja zadnja knjiga. Še posebno o tem, da sta tukaj problema dva: prvič: kaj takega bi bilo še dvajset let nazaj nemogoče.
Ko je v ZR Nemčiji vladal kancler Helmut Kohl (drugod po Evropi pa politiki njegovega kova), so se Sovjeti (točneje vojaki Ruske federacije) iz Evrope umikali. Vojna v Evropi je prav tako nastala kot posledica slabosti Zahoda.
Kot, tragično, tudi druga svetovna vojna. In drugi, bolj elementarne vrste: da vsakršno eksperimentiranje z družbenimi ali biološkimi danostmi človeka prej ali slej konča v anarhiji, ki je pogosto sinonim za grozečo katastrofo.
Tukaj smo pristali Slovenci
In tukaj smo pristali Slovenci. Ob popuščajoči Evropi, ki se ukvarja z uvajanjem multikulturnosti kot predpogoja za politični pluralizem, so v provincah lahko zajeli sapo. In spustili na površje pošasti iz podtalja nikoli ukročene psihe.
Slovenci in Rusi predstavljajo dva naroda, ki sta nepovratno travmatizirana z drugo svetovno vojno, natančneje s komunistično revolucijo, ki naj bi bila sopomenka za boj proti okupatorju. Komunizem, socializem in njune “revolucije” so družbeni eksperimenti, ki so teoretično vnaprej obsojeni na propad. A to ne pomeni, da se od njih ne da dobro živeti.
Tudi tistim, ki danes v Bruslju promovirajo “novo Evropo”, utemeljeno na eksperimentih LGBT+, zelene tranzicije in varčnih žarnicah, se ne godi nič hudega. Njihove denarnice so na ta račun vselej polne. Milovan Đilas je pisal o “novem razredu” partijske buržoazije, ki je revolucijo in državljansko vojno izkoristil za gmotno okrepitev sebe in sebi podobnih. Princip je isti, vse ostalo so nianse, poje ponarodela pesem.
Nosilci eksperimenta
Nosilci eksperimenta, ki sliši na rdečo zvezdo, komunizem in socializem – bruseljski birokrati so samo variacija na originalno temo, zato jih v nadaljevanju izpuščamo -, se še kako dobro zavedajo, da se stvar ne bo izšla. Uperjena je namreč zoper človeško naravo in zato ne more uspeti. A iznašli so magično formulo, ki jim naklanja zanesljivo imuniteto.
Zajček, ki so ga potegnili iz čarovniškega klobuka, sliši na ime fašizem. Svoj položaj (in status) upravičujejo s tem, da vsakomur, ki jim postavlja zrcalo, nalepijo oznako fašist. V zadnjem času – to je prav v dobi Angele Merkel – se je našla še priročna sopomenka: desničar ali skrajna različica le-tega.
Ne glede na to, da skrajnih desničarjev v Sloveniji ni – ali pa so duhovno moteni, je desničarjev skoraj 90. odstotkov. To smo vsi, ki uporabljamo desno roko. To navajamo, da bi opozorili na absurd, s katerim danes opletajo tisti, ki prisegajo na tradicijo revolucije, enobeja, socializma in podobnih eksperimentov. Če skrajnih desničarjev ni, pa to ne pomeni, da Slovenija ni država, kjer je največ skrajnih levičarjev na kvadratni meter. V EU nam v tem nihče ni kos, morda se najde kaj podobnega v Venezueli. Ali v Severni Koreji.
Levičarjev in njihovih skrajnih variant je tako za skoraj večino družbene nadstavbe, vsaj če za kriterij upoštevamo merila medijske prepoznavnosti. Najagresivnejši med njimi se sklicujejo na isti mandat, kot so se njihovi “kolegi”, v času od 1941 do prvih demokratičnih volitev leta 1990.
Da se borijo zoper “fašizem” ter “občane in delovno inteligenco” (tak je bil do leta 1990 uradni naziv za označevanje prebivalstva) ščitijo pred “fašisti”. Boj zoper to zlo jim daje vsakršna pooblastila, tudi tista najvišje vrste.
To konkretno pomeni, da so vselej na prvih mestih, kjerkoli. Bili so tudi v Cankarjevem domu 7. februarja ter gromoglasno ploskali dami z rdečo zvezdo. A nihče ni opazil, da ne ploskajo njej, temveč sebi, ker so se postavili v najbolj oportun položaj, ki je danes mogoč. So na vrhu, so elita, uživajo vse, kar pride iz teh naslovov. V dolini šentflorjanski se namreč še kako splača bojevati zoper “fašizem”.
Tragikomičnost
A takšna tragikomičnost je spet dvojne narave. Najprej, da vsak, ki ima deset gramov pameti – in je bil enkrat zunaj Ljubljanske kotline, v kateri je največ borcev zoper “fašizem” (3. in 4. volilna enota – Ljubljana Center in Ljubljana Bežigrad sta neposredni dokaz tega), takoj razume, da gre za komedijo.
Da ti ljudje to igrajo, da bi se jim bolje godilo. In drugo: da to sploh ni njihova iznajdba: torej so, ne glede na lastno intelektualno samopodobo, ki jo loščijo do potankosti (berite “intelektualne” rubrike v Delu, Večeru ali Dnevniku, če ne verjamete), zgolj plagiatorji. In tu se stvar preliva v tragiko: tisti, ki je patentiral boj zoper fašiste, je bil oni, ki je začel drugo svetovno vojno. Kaj mislimo s tem?
V pričujočem zapisu prestavljamo dokument, ki govori o najtemnejših trenutkih evropske zgodovine. Pri nas še ni bil omenjen, kaj šele preveden. Čas, ki ga popisuje, je med letoma 1939-1945 v svoj primež stisnil tudi Slovence. Ni jih izpustil vse do danes. Zgolj en narod obstaja, ki deli to tragično usodo. To so Rusi.
Vrstice davnega dnevnika nam tako govorijo o naši sedanjosti in o mehanizmih poškodbe, ki jih je sposobna zadati sprevržena raba težkokategornih besed, ki se ji z običajno besedo reče – demagogija. Govorijo o tem, da se je največje zlo sodobnosti oziroma druga svetovna vojna začela prav zaradi zlorabe tolikokrat preklete besede – fašizem… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Spomnimo…
Svetlana Makarovič vendarle nastopila na proslavi, tam tudi premier Robert Golob s spremljevalko
Sinoči je v Cankarjevem domu potekala državna proslava pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Na vsakoletni proslavi so podelili najvišja državna priznanja v umetnosti. Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela Ema Kugler in Herman Gvardjančič. Podelili so tudi šest skladovih nagrad. Za umetniški del proslave je poskrbel plesalec Matjaž Farič.
Svetlana Makarovič je prah dvigovala že nekaj tednov pred podelitvijo. Želela je dobiti nazaj Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki jo je zavrnila pred dvaindvajsetimi leti.
Hotela je, da bi ji jo vročili na letošnji proslavi. Pristojni ji pri tem niso ugodili. Napovedala je, da bo na proslavi povedala, kar si je zamislila, pa tudi če bo šla na oder po vseh štirih… več tukaj.