Boštjan M. Turk: Slovenija bo počasi izstopila iz travmatičnega obdobja
Boštjan M. Turk: Slovenija bo počasi izstopila iz travmatičnega obdobja, v katerem so se odvijale parade ponosa. Kot bi rekel Oton Župančič, bi bil čas, da ob tem “izmerimo daljo in nebeško stran”. Vprašanje, ki ga sproža LGBT+, namreč zanika temelj slovenske zgodovinsko-državne zgradbe, tako pa tudi zgradbo samo. Nasprotuje namreč krščanstvu, z vsem, kar iz tega sledi. LGBT+ moramo razumeti kot eno od najagresivnejših komponent ideologije, o kateri smo že pisali, imenuje pa se prebujenstvo ali “woke”.
Za krščanstvo je nekdaj veljal izrek enega najstrožjih redov, kartuzijanov: “Stat crux dum volvitur orbis” (Križ stoji trdno, medtem ko se vrti svet). Ta red ni bil nikoli reformiran in zato tudi nikoli deformiran. Latinski rek naznačuje, da je vera nekaj tako trdnega in močnega, da ostaja na veke in predstavlja najmočnejšo oporno točko civilizacije.
In kje živimo danes?
In kje živimo danes? Kje smo v razmerju do zgoraj omenjenega izreka? Vsi vidimo: dialektika, ki obvladuje pravkaršnjost, je vsak dan bolj podobna nepredvidljivemu kaosu in anarhiji. Čem to služi? Zelo bistveni stvari. Končni cilj je namreč oblikovanje univerzalnega človeka, ki bi bil do konca inkluziven. To je diktat političnega trenutka, ki odzvanja iz najmočnejših prestolnic moči, začenši z Brusljem. To pomeni, da bi novo bitje ne maralo ne za nacionalno ne za versko ne za kakršnokoli identiteto, ki bi ga opredeljevala. Popoln ateist bi bil tudi spolno nevtralen.
Ne tič ne miš ali ne on ne ona, temveč onó. Gre za nekakšno fluidnost, pretočnost med spoli, rasami, kulturami. Ne šteje tisto, kar trdno stoji v prostoru, temveč tisto, kar je megleno, nezaznavno, izmuzljivo. Kolikor trčeno se to sliši, je dejstvo, da šele takšna neopredeljivost omogoča plasiranje poljubnega števila produktov, po katerih nastane bistveno večje povpraševanje, če je človek ves čas v procesu nekakšne tranzicije.
To se da tudi enostavno razložiti: če ste samo moški, potrebujete samo moško garderobo. Če ste samo ženska, pa žensko. Če ste transseksualec, pa potrebujete oboje. Šele v celoti uveljavljena izmuzljivost omogoča “univerzalno” odprtost za življenje v potrošništvu. Denar namreč ne pozna meja, ne gleda pod kožo in ne sprašuje po imenu, če stvar izrazimo v drugačni terminološki alternativi. Danes je vse to utelešeno v zgoraj omenjeni prebujenski ideologiji (woke), katere prvi promotorji so prav multinacionalke (Nike, Adidas in druge). O vsem tem pišemo obširno v knjigi Vojna za mir.
Kako pa na to gleda institucija, ki je prva poklicana varovati tradicijo in nuditi oporo človeku v tem prepišnem času?
Kako pa na to gleda institucija, ki je prva poklicana varovati tradicijo in nuditi oporo človeku v tem prepišnem času? Institucija, katere temelj je knjiga vseh knjig? V njej na začetku stoji zapisano, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, kot moža in ženo. Biblija je tudi človeštvo opremila s postavami in zapovedmi, kaj sme in česa ne. Vse to je v logičnem nasprotju s trendom sodobnega sveta, še posebej s prebujenstvom, ki mu ne manjka religioznega zaleta.
Kot prvo moremo ugotoviti, da uradno krščanstvo na kontinentu ponavlja napako iz časa 2. vatikanskega koncila. Tedaj nekje je namreč Cerkev izumila dialog z enim od predhodnikov prebujenstva, z marksizmom. Ni razumela, da je eden od ciljev marksizma zanikanje Boga, s tem pa tudi zanikanje nje same. Ena od posledic “porazumevanja” z marksizmom so bile tudi izpraznjene cerkve v zahodni Evropi. Samo v šestdesetih letih je več kot 10 milijonov Francozov opustilo obisk nedeljske maše. Danes se ne moremo znebiti vtisa, da deli Cerkve poskušajo stopiti v dialog s prebujenstvom ali pa kar prevzeti njegove prvine. Nemški škofje, ki so šli v novi veri najdlje, so tako dosegli, da je mogoče zakrament zakona podeliti tudi istospolnim partnerjem. V nekaterih cerkvah že visijo zastave LGBT+.
Vatikan je na to sicer reagiral z nelagodjem, a to je bilo tudi vse. Od kod takšna mlačnost, bomo razumeli, če postavimo hipotezo, da drugače tudi ni mogel ravnati. Sedanji Sveti sedež je namreč prej del problema kot rešitve.
Kaj mislimo s tem?
Kaj mislimo s tem? Papeža Frančiška imajo v nasprotju z njegovim predhodnikom Benediktom XVI. mediji tega sveta radi. Uživa namreč splošno priljubljenost, kakršni ni primere. Slej ko prej bo temu tako, ker pač govori tisto, kar je svetu všeč. Kaj pa takšnega počne? V bistvu zabrisuje razlike med kristjani in nekristjani. Muslimanom umiva noge: ne izpusti prilike, da bi jih ne vabil v Evropo. Zavzema se za prebežnike, pretirano, kot ocenjujejo mnogi. Nadalje nevtralizira razlike med narodi, konkretno razliko med staroselci in prišleki z drugih kontinentov. Vsi naj bi bili enaki.
Zabrisuje tudi samo bistvo vere. To je namreč svetost, kakršna je bila človeštvu podeljena prek Kristusa. Svetost je bistvo vere in bi morala biti kot takšna v ospredju. V tej zvezi ni mogoče spregledati, da se je Cerkev zgodovinsko utemeljevala na svetnikih: svetnik je nekdo, ki je svet. Svetniki prvih stoletij Cerkve pa so bili pogosto mučenci: svoje življenje so dali za pričevanje o veri, zato so imenovani tudi martyres: pričevalci.
Koliko ljudi je danes na Zahodu pripravljeno dati svoje življenje za krščansko vero?
Najverjetneje nihče, ker je vera postala nekaj neobvezujočega in v življenju ne bistvenega. Današnja družba, ki je utemeljena na potrošništvu, ne more sprejeti duhovnosti. Je namreč njeno najbolj elementarno zanikanje, saj uči odpovedovanje tuzemskemu življenju v prid večnosti. Potrošništvo pa stavi prav na obraten refleks. Slovenski pregovor pravi: požrešnost pogubi jih več kot kuga, glad in meč.
In kako so ta razmerja v Vatikanu postavljena danes? Optimalno? Težko bi rekli. Papeža Frančiška bi namreč le pogojno lahko opredeljevali kot človeka, ki najprej išče svetost. In da mu gre za teološko vprašanje vseh vprašanj v prvem planu. Njegova politika je slej ko prej promocija ideologije fluidnosti, njen zaščitni znak pa rumeni reševalni jopič osebe, izgubljene nekje na poti iz Afrike v Evropo, kot sledi iz zgornjih vrstic. Še toliko bolj če gre za otroka. In se na njegovi nesreči pasejo kamere vsega sveta. In v Sloveniji na to temo moralizira Tino Nemanić. Nič nimamo zoper to, opozarjamo le, da takšna drža ni čisto v skladu z dejanskimi potrebami Cerkve v 21. stoletju.
To namreč ni njeno primarno poslanstvo, še manj pa tistega krščanstva, na katerem sloni zahodna civilizacija. Kajti vsaka civilizacija potrebuje neko idejo, metafiziko, na kateri temelji. Vselej je v zgodovini bilo tako in vselej tako tudi bo. Stvar je še toliko bolj pereča, ker prebujenska ideologija, naslednica marksizma, gradi prav na vakuumu, ki ga je ateistično opustošenje napravilo med nekdaj krščanskimi narodi zahodne Evrope. Prebujenstvo je treba najprej razumevati kot kvazireligiozni pojav, kot neke vrste revolucijo (na področju duhovnosti).
V mesecu juniju so v Sloveniji… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Portal24 Foto: Nova24Tv