Boštjan M. Turk: Kar preseneča pa je, da je vsak dan huje. Kje bo konec te kolektivne blaznosti, se že sedaj sprašujejo premnogi. V novi državljanski vojni? V Kočevskem rogu št. 2? Zato je treba udariti plat zvona, nemudoma, ker jutri utegne biti prepozno …
Boštjan M. Turk: Slovenija se z Golobom približuje vrelišču javne histerije. Utemeljeno se bojimo za demokracijo, življenje in zdravje.
Boštjan M. Turk: Šef vlade in Gibanja Svobode Robert Golob med oddajo 24ur zvečer na Pop TV, ki velja za njegov najglasnejši zvočnik: grožnje z dvignjenim prstom in tipičnim sovražnim govorom …
“Mediji in Golobova vlada, oprta na Levico, ki so jo ljudje 23. oktobra dobesedno postavili pred vrata (Kordišev Miha je potegnil dobra 2 odstotka), so ustvarili ozračje sovraštva zoper dobronamerno misleče, kakršnega ta dežela ni poznala od leta 1945.”
V članku prejšnji teden smo raziskovali skrivnosti slovenske forenzike, ki kdaj dobesedno mejijo na neizrekljivo. Niti slutili nismo, da se bomo že nekaj dni kasneje srečali z misterijem, ki presega ne samo slovensko, temveč tudi evropsko in svetovno branžo te znanosti. Četudi se sliši enostavno, pa to še malo ni. Ves slovenski mainstream je namreč začel krčevito poganjati mantro o pretepeni Niki Kovač, ki da so ji podkurili krogi, ki slišijo na ime prvega obrambnega ministra Republike Slovenije, trikratnega predsednika slovenske vlade, ki je celo dvakrat predsedoval Svetu Evropske unije. Mediji in tranzicijska levica nenehoma kričijo o strašnih ranah “naše Nike”, a teh ran – do danes – še ni nihče videl.
V tem smislu se je živo angažiral tudi predsednik vlade Robert Golob. Zlobni jeziki so govorili, da se je prvič tako očitno zavzel za kakšno stvar, kajti sicer gredo dogodki mimo njega. Podražitve energentov prespi: vsak drugi torek nas na črpalkah presenetijo nove cene goriv, pa se Gregorčičeva sploh ne zgane. Dremež pravičnega teče naprej, tudi ko človek ob vsakem prihodu v trgovino z nejevero ugotavlja, da so vse cene spremenjene. Seveda na višje. Enako se dogaja, ko v OECD spoznajo, da je bila Slovenija v času prejšnje vlade v prvi tretjini držav z najnižjo inflacijo, konec avgusta 2022 pa je bila (pod Golobovo vlado) spet v prvi tretjini: a tokrat tistih držav, ki imajo najvišjo inflacijo (vir).
Ob vseh teh “naravnih katastrofah” oziroma posledicah pretirane “svobode” vladni aparat državljanom ne bo priskočil na pomoč. Nasprotno: namerava jih dodatno obdavčiti, še posebno njihove prihodke, premoženje in nepremičnine. Espeje (samostojne podjetnike) kanijo ob tem ukiniti ali vsaj reducirati njihovo poslovanje (govorimo o normiranih espejih).
Tiste, ki bi preživeli, pa bo pa pridruženi parter Gibanja Svobode, Levica, potem “z bajoneti steral v morje”, kot je obljubil njihov predsedniški kandidat, znameniti Miha z znamenito banano in še bolj znamenito njivo. Tudi dejstvo, da bo kot premier naposled ostal brez državljanov (one, ki jih njegovi ukrepi ne bodo podavili, bodo s prizorišča po Titovem receptu pospravili njegovi goreči nasledniki), ga niti približno toliko ne vznemirja kot veliki incident, v katerem so se na ljubljanskem Bavarskem dvoru dotaknili princese tranzicijskih medijev. Če so se je. To ga je tolikanj pretreslo, da je napovedal sveto vojno zoper sovražni govor. Kako je vedel, da je zaenkrat še neidentificiranega storilca v brezumno dejanje dotika Nike Kovač gnala gorečnost, ki naj bi sicer prevzemala kroge nekdanjega predsednika vlade in Nove24 TV, je vprašanje, ki ga spet ne more razvozlati nobena forenzika.
Zakaj je temu tako, je čisto preprosto. Odgovor je na konici jezika nosil že Nikin oče Miha Kovač. Dejal je, da povzročitelja stoterih ran (tako napihujejo mediji) ne bodo nikoli našli. A tudi za takšno trditev se najde razlog, in sicer univerzalnega značaja. Storilca ne bodo našli, ker ga (najverjetneje) ni. Se pravi, da bi obstajal kot storilec, ki je res povzročil telesno poškodbo. V tem trenutku ima policija neko sliko (vir), a kdo je oseba, se lahko samo ugiba. Ne smemo pozabiti niti (človek na sliki sicer ni videti takšen), da je na Bavarskem dvoru zbirališče žganjarjev (izraz je od Frana Milčinskega, iz Skavta Petra), katerih število niha odvisno od tega, ali jih gledaš s treznimi ali z nacejenimi očmi. Če uporabiš slednjo “optiko”, jih je dvakrat več, kot če jih gledaš čisto prizemljen. In v naravi žganjarjev je, da so jezni nase in na cel svet. In morda se je kdo od njih res zaletel v Niko Kovač in nekaj zamomljal, ampak je vse ostalo pri tem. Kolikokrat se v trgovini, na letališču ali na železniški postaji sami zaletimo v koga ali kdo v nas.
Vendar to trčenje ni kar tako. Podloženo je namreč z … vse na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona