Boštjan M. Turk v tokratni kolumni opozarja na vse izrazitejšo ljubljanocentričnost Slovenije. Kot poudarja, se v zadnjih desetletjih ustvarja vtis, da se vse ključno – od političnih odločitev in kulturnih dogodkov do intelektualne produkcije – dogaja izključno v prestolnici. Ta razvoj po njegovem mnenju ne le osiromaši podobo celotne države, temveč hkrati poglablja razkorak med Ljubljano in preostankom države. V razmislek postavlja tezo, da prestolnica danes vse manj predstavlja slovenstvo, kot so ga v preteklosti soustvarjali posamezniki iz drugih regij, ki so bili kljub oddaljenosti od središča odločilni za oblikovanje narodne in kulturne identitete.
Boštjan M. Turk: Slovenija postaja vse bolj ljubljanocentrična. V zadnjem desetletju se navidezno kaže, kot da je vsa Slovenija skrčena na Ljubljano, kot da se vse pomembno dogaja zgolj tam – politične odločitve, kulturni dogodki, intelektualna produkcija, celo podoba države v medijih. Ob pogledu od zunaj nastaja vtis, da je Ljubljana sinonim za Slovenijo, medtem ko so druga mesta in regije potisnjeni v ozadje.
A paradoksalno Ljubljana ravno zaradi tega postaja vse bolj odtujena Sloveniji. Ljubljanski mehurček – pogosto omenjan izraz v zadnjih letih – pomeni, da se v prestolnici oblikuje zaprt prostor “vrednot” in interesov, ki nimajo več neposredne povezave z življenjskimi realnostmi ljudi v manjših krajih. Hkrati pa se Ljubljana sama zapira vase, saj je izključujoča do vsega zunaj svojega kroga; prišleki so sprejeti zgolj pod pogojem, da v celoti prevzamejo njen način bivanja.
Ta proces ima politične in družbene posledice. Krepi se občutek, da je Slovenija razdeljena na urbano elito in preostalo državo, kar ustvarja latentno napetost in nezaupanje. Preostanek Slovenije Ljubljano vidi kot privilegirano, a arogantno, Ljubljana pa regije dojema kot nazadnjaške in nerazvite. Tako se prepad poglablja – Slovenija se potaplja v Ljubljano, hkrati pa se Ljubljana oddaljuje od Slovenije.
A kaj Ljubljana danes je? Beseda je težka: prestolnica namreč postaja zanikanje slovenstva. In še nekaj, kar bo morda še težje sprejeti: tudi v preteklosti ni bilo dosti drugače. Današnja slovenska prestolnica tako vse bolj postaja urbanizirano in globalizirano središče, ki se oddaljuje od tradicionalnega razumevanja slovenstva, ki mu pripisujemo kmečko-ljudski, podeželsko-krščanski ali etnično-jezikovni etos. Vendar tak pojav ni brez zgodovinske vzporednice.
Narodna in kulturna identiteta
Slovensko narodno in kulturno identiteto so v ključnih trenutkih namreč oblikovali posamezniki, ki niso bili iz Ljubljane, a so se napajali iz evropskih studencev, hkrati pa ostajali zakoreninjeni v širših lokalnih skupnostih. Primož Trubar, začetnik slovenskega knjižnega jezika, na primer, svoje poti ni začel v Ljubljani, temveč v Trstu, kjer je vstopil v evropski reformacijski prostor. Ljubljana njegovih idej ni sprejela – izgnala ga je, večkrat, zaradi nasprotovanja tamkajšnje elite.
Podobno kot za Franceta Prešerna, rojenega v Vrbi, ki se je sicer šolal v Ribnici, Ljubljani in na Dunaju, velja, da je svoje duhovno in motivno izročilo črpal predvsem iz evropske kulturne tradicije. Prešeren je sicer ustvarjal v slovenskem jeziku, vendar ga je oblikovala širša evropska literarna in filozofska misel, zlasti nemška klasična in romantična poetika ter romanska kulturna dediščina. Njegovo srce nikoli ni pripadalo prestolnici, nasprotno.
Med pomembnimi Slovenci, ki niso iz Ljubljane (po abecedi), so še Ivan Cankar z Vrhnike, Jurij Dalmatin iz Krškega, Maks Fabiani iz Kobdilja pri Štanjelu na Krasu, Ivan Grohar iz Sorice v Škofjeloškem hribovju, Slavko Grum iz Novega mesta ter Simon Gregorčič iz Beneške Slovenije. K njim prištevamo tudi Božidarja Jakca iz Novega mesta, Draga Jančarja iz Maribora na Štajerskem, Janeza Janšo iz Grosupljega, Jurija Japlja iz Kamnika, Dragotina Ketteja iz Novega mesta, Srečka Kosovela s Krasa, Edvarda Kocbeka iz Svetega Jurija ob Ščavnici v Prlekiji in Jerneja Kopitarja iz Repenj pri Vodicah na Gorenjskem.
Vidna mesta
Vidno mesto imajo tudi Anton Tomaž Linhart iz Radovljice, Fran Levstik iz Dolnjih Retij na Dolenjskem, Matija Majar s Koroškega, Fran Miklošič iz Radomerščaka pri Ljutomeru ter Miki Muster iz Murske Sobote. Med znanimi osebnostmi so nadalje: Veno Pilon iz Ajdovščine v Vipavski dolini, Borut Pahor iz Nove Gorice in Jože Pučnik iz Črešnjevcev na Štajerskem. Seznam nadaljujejo Danilo Slivnik iz Koroške, Anton Martin Slomšek iz Štajerske, Janez Svetokriški iz Svetega Križa pri Vipavi, Ivan Tavčar iz Poljan nad Škofjo Loko, Ludvik Toplak iz Slovenskih Goric ter Ivan Vurnik iz Radovljice. Med njimi je tudi Janez Vajkard Valvasor iz gradu Medija pri Izlakah, Jurij Vega iz Zagorice pri Dolskem, Josip Jurčič, rojen na Muljavi, ter Oton Župančič iz Vinice v Beli krajini.
Lahko bi jih našteli še trikrat toliko ali trikrat trikrat toliko, a to ni naš namen. No, če bralec ne verjame, jih navedimo še nekaj, ki niso iz Ljubljane: Alojzij Ambrožič (kardinal), Slavko Avsenik, Marko Gerbec (znani zdravnik in raziskovalec iz 16. oz. 17. stoletja: postavil je temelje moderni kardiologiji), Jurij Japelj, Franc Jeza, Urban Jarnik, Jernej Kopitar, Lojze Kovačič, Peter Kozler (Zedinjena Slovenija), Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), Roman Leljak, Marjana Lipovšek, Rudolf Maister, Jakob Missia (kardinal), Josip Muršec, Tomaž Pandur, Tone Pavček, Janez Puhar, Herman Potočnik, Alojz Rebula, France Rode (izumitelj prvega žepnega kalkulatorja HP-35), Franc Rode (kardinal), Alojzij Šuštar, Lojze Slak, Jože Toporišič, Dane Zajc. Tudi brez tega (dodanega) “seta” imen, bi slovenstvo ne bilo, kar je, začenši samo s Slavkom Avsenikom, enim od v svetu najbolj poznanih Slovencev.
Slovenstvo ni vzniknilo v prestolnici
Vsi ti ustvarjalci, družbeni delavci, pisatelji in misleci dokazujejo, da slovenstvo kot idejna, kulturna in politična identiteta ni vzniknilo v prestolnici, temveč v robnih in perifernih okoljih, kjer se je organsko prepletalo z lokalnim življenjem, ljudskim jezikom in izročilom. Prav ta stik z lokalnimi skupnostmi in hkrati z evropskimi idejnimi tokovi je bil ključ za oblikovanje slovenske narodne zavesti in specifične ustvarjalne govorice… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Bogdan R. Anton/Pexels