Evropska unija tone globlje in globlje, statistike so porazne
Skupna strategija Evropske (EU) unije do Kitajske je vse bolj podobna samoprevari, ki povečuje izpostavljenost stare celine tveganjem, namesto da bi jih zmanjševala. Ključni svetovni poslovni mediji vsak dan prinašajo zgodbe, ki kažejo na to, da ideje o uvajanju posebnih pravil za zunanjo trgovino in investicije v odnosih s Kitajsko izgubljajo smisel. Kitajska bo med državami v razvoju namreč zlahka našla hitro rastoče partnerje, s katerimi bo lahko nadomestila morebitne izguba delov evropskega trga. Tudi evropsko ustrahovanje Kitajcev z zaviranjem prenosa znanja ali tehnoloških rešitev je začelo izgubljati smisel. V globalnem energetskem repozicioniranju nekateri evropski odločevalci tako puščajo vtis amaterjev.
Slika celotnega mozaika, ki prikazuje globalne gospodarske položaje Evrope, kaže, da nadaljevanje sedanjih javnih politik zagotavlja stagnacijo, nazadovanje v odnosu do preostalega sveta in izgubo teže v mednarodnih odnosih na svetovni ravni, pridobljeno v tisočletjih.
V Financial Timesu lahko preberete, da je kitajsko državno podjetje China National Petrolemu Corporation s QatarEnergy podpisalo pogodbo za 27 let o nakupu 4 milijonov ton utekočinjenega plina na leto. Slednje je samo dokaz, kako naivno je pričakovati, da lahko EU zlahka prekine uvoz ruskega plina, tudi nafte, in se zanašati na alternativne vire afriške, ameriške in ‘zelene’, torej obnovljive.
Ursula von der Leyen hrani iluzijo
Medtem ko Ursula von der Leyen hrani to iluzijo, Kitajci in Indijci uvažajo vse večje količine poceni ruske nafte in plina, se dogovarjajo z Rusijo o energetskih infrastrukturnih projektih, tu pa Kitajci in Katarci podpisujejo dolgoročne pogodbe. Le sedem mesecev prej je kitajski Sinopec podpisal zelo podobno 27-letno pogodbo s Katarjem. Evropski mediji so sicer že na začetku objavljali članke, da je EU tako rekoč energetsko zmagala nad Rusijo. Kaj bi se lahko zgodilo že to zimo, in zlasti dolgoročno, če bo Kitajska še naprej prevzemala komercialne in celo lastniške položaje v svetovnem energetskem poslu s sedanjim tempom, pa še ni jasno.
Pri tem je treba upoštevati, da med največjimi na planetu nihče več posebej ne skrbi za evropske grožnje. EU je objektivno oslabela v odnosu do ZDA, zato so njena ‘ostra sporočila’ v bistvu propaganda. Ključni problem takšnega položaja EU je njenih 448 milijonov prebivalcev. Eksistenčne interese Evropejcev je težko zaščititi z zakonodajnim predpisovanjem vizij prihodnosti.
Razlika med globalnimi pozicijami ZDA in EU, nam bo hitro postalo jasno. Voditelji večjega in bolj dinamičnega ameriškega gospodarstva v zadnjih dveh mesecih se menjavajo kot na tekočem traku. Tukaj so še pomembni obiskov na Kitajskem za otoplitev diplomatsko-poslovnih odnosov, ki pravkar kulminirajo v izpostavitvi Antonyja J. Blinkena, vodje ameriške zunanje politike na Kitajskem. Ob tem Bruselj vztrajno vztraja pri skupnem zaostrovanju politike do naložb na Kitajskem in do prenosa tehnologije. EU se pri slednjem ne sprašuje, kaj bi se dejansko zgodilo, če bi komunistični režim Kitajske uvedel sankcije EU.
Politične formule
Še posebej fenomenološko je zanimivo, kako zahodne liberalne demokracije EU, nekdanje nosilke globalizacijskega trenda, ki je prinesel blaginjo v milijarde domov, zdaj vse bolj vztrajajo pri izolacionističnih političnih formulah. Hkrati pa soglasja v EU ni mogoče doseči. Le 19 od 27 držav članic vztraja pri nadzoru nad tujimi naložbami doma in spremljanju naložb v tujini, tako da največji in najmočnejši, Nemčija in Francija, v bistvu ostajata v ozadju.
Ob tem postane zelo nadležno, koliko je EU oslabela v primerjavi z ZDA. Leta 2008 je bilo gospodarstvo EU s 16,2 tisoč milijardami dolarjev proizvodnje celo nekoliko večje od ameriškega (14,7), a po nekaj letih Maria Draghija na čelu ECB in domnevnega reševanja takrat močnega evra do leta 2022 združeno gospodarstvo EU in Velike Britanije je zraslo na 19,8 tisoč milijard, ameriško pa na 25 tisoč milijard. Z vsemi ogromnimi denarnimi in fiskalnimi spodbudami se je zadnjih 15 let spremenilo v obdobje primerjalnega zaostajanja za EU in celo za ZDA, ki se prav tako soočajo z vrsto strukturnih težav.
Evropska tehnološka podjetja
Evropska tehnološka podjetja se ne morejo več spopadati z ameriškimi visokotehnološkimi velikani, kot so Microsoft, Apple, Google, Meta… Sedem največjih po kapitalizaciji je ameriških visokotehnoloških podjetij. EU birokracija zato prihaja z različnimi prepovedmi, novimi predpisi, davkov za zadnjih 10 let.
Zdi se, kot da bi vodili (tehnološko) vojno brez tankov, letal, ladij in dobro opremljenih vojakov. Le dve evropski podjetji sta med TOP 20 visokotehnološkimi – to sta SAP in ASML. Skype je kupil Microsoft, DeepMind pa je postal Googlov. Kitajci so medtem razvili svoje tehnološke velikane in zdaj skupaj z Američani dominirajo na področju umetne inteligence. Ali namerava EU vse rešiti s postavljanjem pravil ali smo se znašli v situaciji, ko bomo morda nekoč celo plačali tuji umetni inteligenci, da ta pravila napiše?
Gideon Richter je v eni od svojih kolumn ugotavljal, da EU zaostaja tudi v izobraževanju: med 30 najboljšimi univerzami na svetu je samo ena evropska. Tudi Britanija je tam zaradi Oxforda, Imperial, Cambridge … veliko bolje.
Boleč je tudi strateški zaostanek Evrope v proizvodnji, zlasti tisti, ki je nujna za tehnološki razvoj. Leta 1990 je bilo v Evropi proizvedenih 44 odstotkov polprevodnikov, danes le še 9 odstotkov (Kitajska in Tajvan imata 43 odstotkov, ZDA 12 odstotkov). In zdaj ZDA gradijo 14 novih tovarn polprevodnikov, EU z Bližnjim vzhodom 10, Kitajska in Tajvan pa še 43.
Razpoložljivost zasebnega kapitala
Razpoložljivost zasebnega kapitala v ZDA in EU sploh ni primerljiva. Prav tako niso primerljivi njuni kapitalski trgi. Edino področje, kjer Evropejci še nekako prevladujejo, so panoge življenjskega sloga; moda, luksuz, evropski nogomet… Je to dovolj, da si Bruselj še naprej predstavlja, kako bodo evropski regulatorji postavljali razna pravila, ki jih bo preostali svet brezpogojno sprejemal? Ali je stari ‘bruseljski učinek’, izraz, ki se nanaša na širjenje evropske ureditve v nekdaj rastoči kemični in avtomobilski industriji na ves planet, še vedno izvedljiv?
Zdi se vse manj verjetno, da bo tujina evropske direktive o tehničnih standardih, varstvu potrošnikov ali varstvu okolja sprejela kot sveto pismo, še posebej, če so nekatera od teh pravil izjemno draga za izvajanje in celo protislovna. Varstvo podatkov je še posebej občutljivo vprašanje. EU nima prestižnega visokotehnološkega sektorja, vendar še vedno nalaga globalna pravila o varstvu podatkov. Medtem ko so si na primer kitajska podjetja prizadevala za razvoj 5G, je bil v Evropi uveden GDPR.
Pod pritiskom inflacije zaradi pretrganja dobavnih verig med pandemijo in zaradi energetske negotovosti po invaziji na Ukrajino nemška industrija (gonilna sila EU) kaže prve znake obrabe. Dejstvo, da nemška avtomobilska industrija ni več druga izvozna velesila za Japonsko, ampak šele tretja (prvo mesto je zasedla Kitajska), ni le simbolično sporočilo ali začasno nihanje, ki ga povzroča gospodarski cikel. Nemčija bo tako kot Italija zaradi svoje demografske strukture in izpraznjene evropske delovne sile verjetno obsojena na stagnacijo.
Energetski položaj EU
Trenutni energetski položaj EU, ki ga evropski politiki slavijo le zaradi relativne zanesljivosti oskrbe kot velik uspeh kljub eksplozivnim cenam je izjemno zaskrbljujoč. Nemčija je denimo edina evropska država, ki je po ruski invaziji na Ukrajino podpisala dolgoročno pogodbo s Katarjem. Iz tega istega Katarja pa prihajajo opozorila, da kljub 70-odstotni zmogljivosti skladišč plina v EU ne rastejo le cene lahko pričakujemo to zimo, pa tudi pomanjkanje, če pride do oživitve proizvodnje.
Z drugimi besedami, stagnacija ali recesija rešuje EU pred energetsko krizo. Evropski politiki medtem govorijo o svetli zeleni “prihodnosti”.
Vse bolj izstopajoč problem na ravni evropske politike postaja, da se precejšen del racionalnih opozoril o kopičenju različnih gospodarskih, socialnih ali energetskih tveganj pogosto agresivno interpretira kot zlonamerna proruska ali kitajska propaganda. Tudi ko nasprotovanje prihaja s strani tistih, ki nedvomno podpirajo predvsem zahodne liberalne modele.
Zato se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav dolgoročno služi tujim interesom? Tisti, ki menijo, da je Putinov režim zločinski, a trdijo, da obračanje hrbta v Evropi ruskemu plinu in nafti kratkoročno ne daje rezultatov v globalnem geopolitičnem spopadu, dolgoročno pa najbolj pomaga Kitajski in Indiji? Ali kdo drug?
Zgodovina je že zabeležila ‘nepredstavljive’ propade imperijev po dolgih stoletjih enormne nadvlade nad drugimi družbami. Zdi se, da se Bruselj iz tega ni za prihodnost nič ni naučil.