Foreign Affairs: Putinova druga fronta, morda nevarnejša od tiste v Ukrajini
Putinova druga fronta je morda celo nevarnejša od tiste v Ukrajini. Več kot dve desetletji so navadni ljudje v Putinovi Rusiji lahko računali na vsaj eno temeljno pravico – pravico ostati pasiven. Dokler so si bili pripravljeni zatiskati oči pred korupcijo na vrhu in neskončno vladavino Putinovega režima, jim ni bilo treba aktivno podpirati nacionalne vlade. Kar koli je Rusija počela v svetu, ni bila njihova stvar. Če se niso vmešavali v zadeve elit, so lahko svobodno živeli svoja življenja.
Ko je ruska vlada septembra in oktobra 2022 objavila “delno mobilizacijo”, jim je bila ta pravica odvzeta. Ni več mogoče ostati ločen od dogajanja. Rusi, ki so ekonomsko odvisni od države, vse bolj spoznavajo, da morajo biti aktivni putinisti ali pa se vsaj pretvarjati, da so.
Popuščanje režimu in izkazovanje podpore “posebni operaciji” sta zdaj postala skoraj bistvenega pomena za dobro civilno upravljanje. Še vedno se je mogoče izogniti izkazovanju zvestobe avtokratu in Rusija še ni povsem totalitaren sistem. Vendar je to postalo pomemben del družbe. Na primer učitelji so bili prisiljeni sodelovati v akcijah javne podpore v obliki domoljubnih ur, ki so zdaj ob ponedeljkih obvezne v šolah.
Pogosto so to zgolj rituali, včasih pa so občutki resnični. Spomnimo se razvpitega primera učiteljice, ki je obsodila 13-letno deklico, ker je narisala protivojno sliko. Očeta deklice so aretirali in jo dali v sirotišnico. Nekdanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je aprila državljane pozval, naj obsojajo tiste, ki prejemajo denar ali posle iz ukrajinskih virov.
Za Putina je ustvarjanje te nove poslušne Rusije na nek način enako pomembno kot dogajanje v Ukrajini. Od začetka invazije Kremelj vodi svojo drugo vojno v sami Rusiji. Ta vojna se verjetno, tudi če se konflikt v Ukrajini ustavi, ne bo končala. Ruska civilna družba se bo še naprej soočala s sistematičnim zatiranjem.
Režim se zaveda, da lahko z ustvarjanjem ozračja sovraštva in medsebojnega nezaupanja en del družbe naredi bolj nestrpnega do tistih, ki nasprotujejo Putinu in vojni.
Medtem ko so bili nekdanji sovjetski heroji ljudje, kot je Jurij Gagarin, ki je prvi poletel v vesolje, so zdaj primeri “junaškega” obnašanja člani separatističnih formacij ali provojni blogerji s kriminalno preteklostjo, kot je nedavno umorjeni bloger s psevdonimom Vladlen Tatarski. Vojna je te ljudi dvignila na vrh in jih spremenila v ‘junake’.
Dramatična erozija javne morale
Ruska vojna doma se je dejansko začela že veliko pred invazijo na Ukrajino. V zadnjem desetletju, ko je dozoreval njegov hiper-avtoritarni model vladanja, je Putinu uspelo v ruski javnosti prebuditi dolgo spečo potrebo po imperialni veličini.
Medtem ko je vlada počasi nadomeščala buržoazno potrošništvo z retoriko velikih sil in napadom na civilno družbo, je v prebivalstvu, vajenem tržnih odnosov, ne pa tudi razumevanja praktičnega pomena demokracije, našla večinoma popustljivo publiko.
Vseeno pa se je kvalitativni preskok v javnem razpoloženju zgodil šele s Putinovo priključitvijo Krima leta 2014. “To je to. Spet smo postali velika sila!”, so mislili mnogi. Po drugi strani pa sta ta imperialni impulz in vse večja ločitev Rusije od Zahoda spodbujala ljudi k sprejemanju bolj primitivnega razumevanja sveta.
To ne pomeni, da so Rusi želeli vojno. Želeli so normalno življenje. Domovina, ki jo predstavlja Putin, se je oglasila in dejala: “Napadeni smo! Odgovorili smo s preventivnim napadom in moramo ostati enotni. Tisti, ki so proti, so narodni izdajalci.”
Po več kot letu vojne so se ta stališča ukoreninila v splošni zavesti. Da, prisotna je utrujenost od vojne in več kot polovica vprašanih v anketah neodvisnega centra Levada pravi, da si želi miru. Čeprav si praviloma želi, da bi Rusija obdržala Donbas in Krim. Kljub temu je bila erozija javne morale dramatična.
Od začetka vojne je majhen, a zelo glasen segment ruske družbe (po ocenah nekaterih sociologov morda največ 15 odstotkov), zahteval neusmiljenost do sovražnikov Rusije ter sumničavost do vseh sodržavljanov, ki ne sledijo partijski liniji in bi se lahko izkazali za grožnjo narodu ali, po Putinovem izrazu, tistim, ki so “izmeki”.
Vse bolj arbitraren pravosodni sistem zdaj disidentom nalaga stroge zaporne kazni, javno kulturo izvensodnega nasilja pa normalizira Jevgenij Prigožin. Prigožin je vodja paravojaške skupine Wagner, ki je tesno povezana s Kremljem.
Toda sprememba javnega odnosa je sovpadla tudi z drugačno in pomembnejšo spremembo – odnosom Rusov do Putinovega režima. Prej je bila ruska družba definirana po modelu “mi proti njim”.
“Mi” smo bili navadni Rusi, nemočni, a večinoma prepuščeni sami sebi, “oni” pa se je nanašalo na tiste na vrhu, v Kremlju in na tiste, ki so živeli v palačah in počitnikovali na jahtah ter zviška gledali na navadne ljudi.
Zdaj “mi” pomeni vse Ruse, vključno s Putinom in njegovim spremstvom. “Oni” se nanaša na sovražne sile (Evropo, Nato in Združene države Amerike), ki poskušajo iztrgati zgodovinsko ozemlje Rusije. Po tem modelu je treba pozabiti na vse prejšnje razlike med ljudmi in režimom, ker je Rusija napadena.
Ljudje se morajo zbrati okoli svoje domovine, zanjo morajo biti pripravljeni dati življenje. Pomembno je poudariti, da vsi ne sprejmejo teh diktatov, je pa njihovo nenehno ponavljanje na mnoge delovalo hipnotično. Nekateri so jih, da ne bi izstopali, začeli ponavljati tudi sami.
Vojna ni le več del vsakdana
Tako za aktivne Putinove privržence kot za pasivne konformiste, vojna ni več le del vsakdana. To je način življenja. In namesto da bi to racionalizirali kot dolgotrajno motnjo, so jo začeli videti kot nekaj trajnejšega. Seveda vsi razumejo, da je cilj zmaga. Toda ta cilj je bil potisnjen tako daleč v prihodnost, da je postal tako simboličen in oddaljen, kot je bila zadnja faza družbenega razvoja tj. komunizma, oddaljena za več generacij sovjetskih ljudi.
Mnogi Rusi so se morali za vstop v trajno vojno stanje sprijazniti z izkrivljeno logiko osebe, ki je spopad sprožila in vanj potegnila narod. Z drugimi besedami, iskali so psihološko tolažbo v režimu in ideji narodne enotnosti, ki jo je utelešal, ne glede na to, kako škodljiva je bila za njihova lastna življenja in prihodnost države. Ali si z nami, so se naučili razmišljati Putinovi privrženci, ali pa si narodni izdajalec.
Diktator brez meja
Kako je mogoče, da je toliko Rusov tako zlahka sprejelo tako ekstremno situacijo?
Prvič, mnogi se počutijo prisiljene ostati v glavnem toku družbe in se prepustiti toku. Nihče ne želi biti označen za odpadnika ali sovražnika ljudstva.
Druga in enako pomembna je zmožnost navadnih ljudi, da sprejmejo radikalno spremenjene okoliščine, dokler je mogoče ohraniti nekatere elemente normalnega življenja. Zato je bilo vse v zvezi z vojno narejeno le delno.
Bila je delna mobilizacija, delna vojna ekonomija, delna množična represija, delna erozija življenjskega standarda. V tej obliki delnega totalitarizma so se ljudje imeli čas prilagoditi in vsako odstopanje od prejšnjega načina življenja doživljati kot novo normalnost.
Druga razlaga za pripravljenost Rusov na prilagajanje je tudi ta, da je Putin mobilizacijo, v vojaškem in čustvenem smislu, nadomestil z demobilizacijo. Trenutno je država v fazi demobilizacije: v svojih govorih in državniških obiskih Putin poudarja socialnoekonomska vprašanja. Čeprav vlada išče nove mobilizacije, se v nagovorih temu izogiba.
Med avtoritarizmom in totalitarizmom
Dokler Rusi vojno vidijo kot delno in ne popolno, verjetno ne bodo pretirano zaskrbljeni zaradi nje. Po podatkih centra Levada navadni Rusi kažejo vse manj zanimanja za dogodke v Ukrajini.
Dokler Rusi vojno vidijo kot delno in ne popolno, verjetno ne bodo pretirano zaskrbljeni zaradi nje.
Septembra, ko je bila razglašena delna mobilizacija, je okoli 66 odstotkov prebivalcev izjavilo, da v večji ali manjši meri spremljajo vojno. Do marca pa je ta številka padla na navadno večino 53 odstotkov. 47 odstotkov jih je priznalo, da vojni posvečajo malo ali nič pozornosti.
Ruska družba zdaj v zasebnem življenju živi na čudni meji med avtoritarnostjo in totalitarizmom, med obveznostjo spoštovati zahteve države v vsem in možnostjo uporabe določenih svoboščin, pa čeprav omejenih. Država je postala mejna država v vseh pomenih besede. Ruske meje so zdaj mobilne.
Kakor koli se bo vojna končala, bo Putinov režim nadaljeval z represijo
Na tej točki je zelo težko določiti, kakšna bi bila zmaga ali poraz Putina in njegovih aktivnih ali pasivnih podpornikov. Tudi če se je mogoče pogajati o prekinitvi ognja, se zdi, da bo konflikt verjetno obsojen na obdobja zamrzovanja in otoplitve.
Ne glede na to, kaj se dogaja v Ukrajini, bo Putinov režim še naprej zatiral vse, ki mislijo drugače, se kakorkoli upirajo ali pa ga samo nočejo javno podpreti. Ta politika se bo nadaljevala ne glede na to, ali Rusija aktivno bije vojno proti Ukrajini in Zahodu ali pa je v hladni oz. mirujoči fazi konflikta. In lahko bi našla podporo putinizirane javnosti.
Za zdaj ima Putin morda vtis, da med njegovimi ljudmi vlada resnična enotnost, da vojna postaja, kot pravi spin doktor Kremlja Sergej Kirijenko, “ljudska vojna”. Da obstaja skupina razočaranih vojakov in njihovih družin, ki bi radi videli maščevanje Zahodu in Ukrajincem za vse, kar so prestali. Doslej je Putinu uspelo držati elite pod nadzorom.
Uspelo mu je tudi vrniti šovinistično in mesijansko ideologijo ter obrniti modernizacijo družbe, ki je bila deideologizirana in modernizirana. Da so podprli vojno, je socialno in vojaško mobiliziral veliko ljudi. Ni čudno, da se ima za vsemogočnega.
Putin ima zdaj odprto samo eno pot
Putinu je uspelo v svojih rokah skoncentrirati ogromno moči. Toda več moči ko nabira, težje se bo sprostil in izpustil vajeti. Ne more si privoščiti liberalizacije sistema ali zmanjšanja svojih (diktatorskih) pristojnosti. Odprta mu je samo ena pot: da obdrži oblast do bridkega konca. Putin je v enakem položaju, kot se je znašel Stalin na začetku 50. let.
V svojih poznih letih se je moral sovjetski diktator, da bi ohranjal svojo oblast, preusmeriti od paranoičnih groženj najbližjim privržencem do boja proti “svetovljanom brez korenin” in podpiranja obskurnih teorij v znanosti, ter zateči k absurdnim in iracionalnim ukrepom. Putin zaradi tega potrebuje nenehno vojno s tistimi, ki jih ima za “tuje agente in nacionalne sovražnike” ter s svojimi brezobzirnimi svetovljani. To je vojna, ki jo je treba voditi doma in v tujini, vroče ali hladno, neposredno ali hibridno. Putin se mora zato ves čas gibati, od spopada v spopad. Ustaviti se je razkošje, ki si ga ne more privoščiti.
Vir Foto: Wikimedia