Gre za spoznanje, da za veselje ne potrebujem alkohola
Sonce se upira vame. Pred zidanico sem. Mama mi je rekla, naj vzamem s seboj suho klobaso, da se ne bom napil. Vzel sem jo in kos kruha. Ko sem grel vino na pragu zidanice, sem počasi okušal suho domačo klobaso. Z užitkom sem srebal kislo šmarnico, zato je bilo modro mamino priporočilo. Okus dobre šmarnice »zašumi« v človeku. In sem se veselil trenutkov pred zidanico, sončnih žarkov in domače kapljice. Odhajam iz zidanice, v cekru nekaj litrov vina. Čutim, kako me spremlja šmarnica. V drugem svetu sem, odmaknjen in smejoč. Tiho pojem narodno pesem. Ne vem, ali sem bil v tolažbi, v begu pred samim seboj, ali veselju. Zdi se mi, da je vse lepo. Šmarnica, hud alkohol deluje.
Sedim v čudni neurejeni gostilni. Tam za mizo modrujejo štirje moški. Moj vtis, niso bili sami. Umazane šale, krohot se je širil po malem gostilniškem prostoru. Naročim kavo in sok. Spomin me popelje nazaj v čase, ko sem zelo rad pil pivo in seveda nikoli ni bilo dovolj samo eno. Verižno pitje piva nima dobrih rezultatov. Nato se zadere eden izmed mož: “Še eno rundo, pa isto.” In steklenice so bile na mizi. Zanimiva komunikacija se odvija. Ali je to pogovor? Dvigovanje glasov, kdo bo močnejši in ne veš, kdo želi kaj povedati. Ali sem že tako star, da tega ne prenesem, ali sem drugačen, da ne morem tega poslušati. Potrebno je, da se spomnim. Mislil sem, da je pitje tolažba? Naslednji dan težka glava, občutki krivde, nobenega veselja.
“Pijem, da pozabim.” Ali ti fantje v tistem kotu danes utapljajo skrbi? Bežijo pred skrbmi? So razočarani? Po treh kozarcih vina sem zajadral v mehki svet, brez težav. Umaknjen v svoj svet, temnega in težkega ni več. Alkohol te potegne v izbo. Na začetku je svetla in privlačna, a postaja temna in moreča. To je največja prevara.
Možnosti za veseljačenje so. Greš na veselico, se naješ, napiješ, v hrupu muzike te odnese nekam, in po tem je vse odvisno na kateri stopnji se ustaviš. Ali piješ po pameti, ali se ti zdi, da mora biti še več alkohola, da bo večer lep. Kako droga deluje ne vem, ker nisem preizkusil. Poslušam mlade. Dajmo se pribit. Mešajo pijače, pokadijo in so tam. Iščemo uteho, tolažbo, veselje. Kam se obračamo in kako?
Oddaje, prireditve, srečanja, vse stremi, da razveseli človeka na različne načine. Naj nam pomagajo, da se veselimo. Je to moja pot? Ste že našli pravo pot veselja, sreče, zadovoljstva? So nekateri, ki jo kljub starosti še vedno iščejo, a jo še nimajo. Morda pa pravite, da vas nobena stvar več ne razveseli. To pa tudi ni dobro. Človeško bitje je veselo, hrepeni po veselju.
Bogu sem hvaležen za eno večjih spoznanj v življenju. “Za veselje ne potrebujem alkohola.” Življenje se zelo spremeni. Ko sem nehal piti alkohol, sem vstopil v nov prostor veselja. Pravijo, da je vse v naših glavah. Ko se je umaknilo iz moje miselnosti prepričanje, da ni potrebno biti pijan za veselje in srečo, se je pot življenja spremenila. Danes vem, kaj je moja pot veselja. Imam jo v sebi, je živa. Ne bojim se je pokazati. Ne režim se, ne norim, tiho me spremlja notranje veselje. Prihaja iz moje notranjosti. Veselim se mnogih stvari v sebi, preteklosti in sedanjosti. Sebe doživljam kot polno posodo doživetij in spoznanj. To je notranje veselje. Življenje mi vedno več daje. Opazujem, razmišljam in vsrkavam vse, kar mi je dano. Vidim, kar prej nisem videl. Veselje zame je doživetje lepega in dobrega kjerkoli in kadarkoli.
Ko sem se srečal z boleznijo, sem vstopil v drugo poglavje na poti k veselju. Doživljanje, kako je zdravje velik dar, mi je dalo nov izziv za veselje. Sledim mojemu notranjemu glasu, ki mi govori, veseli, se, ker si živ. Vsak trenutek, ko se zavem življenja, sem prebujen za veselje. Če ljudje rečejo, da nimajo nobenega vzroka za veselje, so se zaprli v svet skrbi in ne morejo ven. Tako se tudi jaz zapiram. Takoj se zbudim in ozavestim, kaj se dogaja.
Načrtno iščem vsak dan to, kar mi je več in bolj pomembno. V življenju so vsakodnevne skrbi in vznemirjenja. Kako se z njimi srečujemo in kljub vsemu pustimo, da je v nas veselje živo? Ne smemo se pustiti začaranem krogu skrbi, strahov in pritiskov. Sam sebe povlečem ven, ko se v razmišljanju in zavedanju samega sebe, najdem v posodi mnogih darov in svetlih trenutkov. Pot k veselju je pot vračanja v našo lastno posodo dobrih in lepih doživetij. Vsi tam najdemo veselje. V meni, vsakem izmed nas je vedno svetloba, je luč.
Želim si, kaj me bo razveselilo? Ne uresniči se. Razočaran se ustavim. Prisluhnite prijateljici! Špela ima težko bolezen. Zdravniki ji govorijo, da bolezen napreduje. Špela se ne boji. Ta trenutek živi, kot da je najsvetlejši. Občudujem Špelo in še mnoge, njej podobne. Kot razumem njeno pot, kljub slabi napovedi vidi v tem trenutku veselje nad življenjem. Naj bo izvir veselja to, kar imamo. Naj tudi vam pomaga njena pot.
Zgodba mame Ane, ki je že pet let na postelji. Izredno vedrino in veselje ima na obrazu. Vprašam jo, kako vse to prenaša? Odgovorila mi je, da se veseli tega, da še diha, da lahko govori, se pogovarja, da ima rada življenje, da tako mora biti in vse sprejema, včasih težje, včasih lažje. Za dar veselja nad življenjem ni potrebno, da je vse super dobro in da smo popolnoma zdravi. Veselje je prebujenost nad življenjem, takšnim kot ga imamo. Če ste radi veseli življenja in vsega, kar se dogaja v vaših dneh, se danes in vsak dan zahvaljujte za ta velik dar. Ljudje, ki imajo prebujeno veselje v sebi, so vedno močni in svetli. Nekateri se morajo bolj potruditi, da najdejo spodbude in izzive za veselje. Različni smo. Veselje je dano in podarjeno v našo človeško naravo. Dar življenja je veselje.
Kje naj začnem iskati veselje? Vsako jutro se vzgajam za veselje. Kaj me danes veseli, kaj želim narediti danes, da bo moj dan obarvan z veseljem? Najprej se zjutraj zavem, da sem. Pogledam ven, vidim svetlobo, sonce ali oblake, drevesa, cesto. To so danosti, to so darovi. Razveselim se jih. Veselje nad doseženimi cilji. Uspehi so močni viri veselja. Ne bojmo se pohvaliti in sebi priznati kar je dobrega in lepega. Razveselimo se naših bližnjih! Zvesto, lepo prijateljstvo je veselje.
Razveseliti se je potrebno danosti s katerimi živimo. Tam kjer smo, tam kjer delamo, kjer ustvarjamo naš vsakdanji utrip življenja, tam je tudi naše veselje. Večkrat se je potrebno potruditi in znati opazovati, da vidimo, kaj je lepega in dobrega. Veliko več je, kot si mislimo, če znamo opazovati in se učimo opazovanja vsega v naših dneh. Včasih je dovolj mala pozornost, ki nam jo nekdo pokaže. Prijateljsko srečanje in spomin na nekoga.