Kako Rusija sistematično ugrablja in prevzgaja ukrajinske otroke
Rusija sistematično ugrablja in prevzgaja ukrajinske otroke. Nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) navaja, da je po ocenah ukrajinskih oblasti od napada ruske vojske 24. februarja lani izginilo skoraj 20.000 otrok.
Veliko jih je bilo ugrabljenih iz otroških domov, sirotišnic in šol, deportiranih v taborišča za prevzgojo ali danih v posvojitev v Rusiji. Morali bi postati ruski patrioti, patrioti, ki sovražijo Ukrajino in uporabljajo rusko gospodarstvo. Putin hoče uničiti Ukrajino in izbrisati kulturno identiteto države. Pranje možganov ugrabljenim otrokom je del njegove strategije.
“Lvova-Belova je javno predstavljena kot rešiteljica ukrajinskih otrok, ki bi se lahko zaradi ruske evakuacije ob toči krogel zdaj veselili obetajoče prihodnosti,” piše nemški časnik.
S Putinovim blagoslovom Lviv-Belova vzame ukrajinske otroke in jih da v prevzgojo ruskim družinam
Ko otroci pridejo v ‘novi dom’, je včasih tam tudi snemalna ekipa. Posnamejo, kako Lvova-Belova sije med božanjem otroških glavic. ‘Seveda se je bilo sprva težko privaditi na situacijo,’ je dejala na tiskovni konferenci, vendar se je začetni odpor hitro sprevrgel v ‘ljubezen do Rusije’.
Marija Lvova-Belova je v poznih tridesetih, poročena s pravoslavnim duhovnikom, ima pet lastnih otrok in štiri rejence, domnevno je prevzela skrbništvo nad več otroki s težavami. Posvojila je tudi dečka Filipa iz porušenega Mariupola. Fant ima zdaj ruski potni list, za katerega Lvova-Belova trdi, da ga noče izpustiti iz rok. Filipa ponosno kliče ‘moj otrok iz Donbasa’.
Politika, katere javni obraz je Lviv-Belova, Putin pa ukazuje, vodi v vrsto bolečih zgodb, kot je februarska, ko so dva ukrajinska otroka pripeljali na propagandni koncert v Moskvi, na katerem je bil ruski predsednik Vladimir Putin. Otroci so se morali ob tej priložnosti zahvaliti ruski vojski.
Stroj govori
FAZ se je pogovarjal z nekaterimi otroki, ki so jih rešili iz ruskih prevzgojnih taborišč in z ljudmi, ki si prizadevajo za njihovo reševanje. Njihove usode in izkušnje ponujajo pomemben vpogled v enega najgrozljivejših zločinov Putinove agresije na Ukrajino, v kateri so neposredno tarče otroci.
Maša je stara petnajst let, obožuje karate, rada opravlja fizična dela in živi s starši v družinski hiši v Hersonu. Rusi nenehno obstreljujejo Herson, skoraj vsak dan je mrtvih in ranjenih, nikogar, ki bi moral zapustiti svoje hišo.
Maša je ena izmed otrok, ki so jih vrnili staršem. Pred invazijo je odšla v šolsko taborišče na Krimu in potem so jo tam zadržali. V počitniških kampih so z Mašo lepo ravnali, en Rus je bil še posebej prijazen.
Njena mama se je obrnila na nevladno organizacijo Rešimo Ukrajino, ki pomaga domov vrniti otroke, ki so bili ugrabljeni in so pridržani na ruskem ozemlju. Skupaj z drugimi materami je odšla na Krim. V Moskvo so potovali preko Poljske in Belorusije. Tam so ju med kontrolo kar devet ur zasliševali pripadniki tajne službe. Nekatere matere so se morale sleči do spodnjega perila. Na koncu je, po večmesečni ločitvi vendarle videla hčerko.
Ruska propaganda je perfidna
Ruska propaganda je perfidna. Včasih se žrtve niti ne zavedajo, da so bile zmanipulirane. Mašo imeli v zlati kletki in ji laskali z namenom ustvarjanja čustvene distance do njenih staršev. Nekakšna mehka rusifikacija.
Aktivist Mikola Kuleba je za FAZ povedal zgodbo o štirinajstletnem dečku, ki je najprej štiri mesece preživel v ruskem “okrevališču” v okupirani regiji Herson, nato pa je bil deportiran v Rusijo. Bil je v Anapi, letovišču ob Črnem morju. Tam je spoznal družino, ki ga je želela posvojiti. Njegovi novi starši so rekli: “Ukrajinski nacisti te bodo ubili, če se vrneš.” Obljubili so mu denar, rusko državljanstvo, mesto v šoli in fakulteti.
Organizacija Save Ukraine je iz ruskega ujetništva rešila 300 otrok
“Ta deček je najmlajši od šestih otrok, njegova mati je umrla pri porodu, njegov oče pa je zelo šibak po srčnem infarktu. 18-letna sestra je s pomočjo naše organizacije Save Ukraine odpotovala v Anapo. Brat je zavrnil vrnitev z njo. Sestra je bila v njegovem narobe obrnjenem svetu zdaj neznanka. Potreboval je tri dni, da je izgubil strah, dokler ni spoznal, kje je njegova domovina, in odšel z njo,” je povedal Kuleba.
Save Ukraine sodeluje z organizacijo #WeAreAllUkrainians, ki sta jo ustanovila Vladimir Kličko in Tatjana Kiel. Mreža pomagačev v Ukrajini, Rusiji in Belorusiji je velika, nekateri za to delo tvegajo svoja življenja. Kuleba in njegova ekipa so do danes domov pripeljali več kot tristo ugrabljenih otrok.
Rusi so delali s kolaboranti na osvojenih ozemljih, kot je Kherson, vključno z administratorji, učitelji in ravnatelji, ki so jim pomagali pri misiji rusifikacije. Kuleba pravi, da so učitelji, ki so prebegnili k sovražniku, močno pritiskali na starše, naj svoje otroke pošljejo v rusko poletje taborišča.
V številnih prevzgojnih taboriščih morajo otroci peti rusko himno. Tisti, ki zavračajo, tvegajo pretepe. Nekatere otroke so obravnavali z državno himno, govorili so, da so jo nekoč igrali pet ur. ‘Rusija, naša sveta država, Rusija, naša ljubljena dežela’, znova in znova.
“Avtistični deček je po bivanju pri Rusih neprestano kričal”
“Razmere v taboriščih so drugačne. V nekaterih taboriščih so ščurki in podgane. Hrana je mizerna, ni bilo odej in blazin. Obstajajo zgodbe o otrocih, ki so se uprli pranju možganov in so bili za kazen več dni zaprti v temnih sobah. Avtistični deček je bil po bivanju pri Rusih tako psihično poškodovan, da je na poti od beloruske meje do Ukrajine nenehno kričal,” je svoje izkušnje za FAZ povedal aktivist Kuleba.
Sprašuje se, zakaj Združeni narodi ne posredujejo: “Zakaj ne storijo ničesar, da bi dobili naše otroke nazaj?”
FAZ se je pogovarjal tudi z dvema fantoma, Maksimom (16) in Ivanom (17). Živeli so v Mariupolju v domu za brezskrbne otroke s svojim skrbnikom in drugimi otroki. Ruska agresivna vojna jih je udarila z vso silo od prve sekunde. Maksim in Ivan sta se pred obstreljevanjem zakrila v klet.
Več mesecev ujet v otroški bolnišnici
Ko so imeli priložnost zapustiti mesto, so se upali pridružiti skupini štirih, a so jih ustavili na ruski kontrolni točki. Morali so se sleči, vojaki so iskali zgovorne tetovaže, ki bi jih izpostavile kot ukrajinske domoljube. Nadaljevali so do Manuš, kjer naj bi bili evakuacijski avtobusi.
Toda fantom ni uspelo priti na ukrajinsko ozemlje. Rusi so jih pripeljali Budjonovskemu v Doneck. Tam so jih zadržali v otroški bolnišnici, ki so jo smeli zapustiti le za spremstvo, na primer na vrt, razkriva FAZ.
Hrana je bila povprečna, nihče jih ni prisilil peti ruske himne. Dvakrat so ju odpeljali na policijsko postajo, kjer so jima pregledali telefone. Nekoč je babica prišla iskat vnukinjo, a je med dvajsetimi otroki ni našla. Razdelila je prinesene sladkarije in odšla praznih rok. Ivan in Maksim pravita: “Čakala sva le eno: da nekdo pride po naju.”
Po njiju je prišel varuh Anton. Prepotoval je Poljsko, Litvo, peš prečkal mejo Latvije in Rusije, sedel na avtobus za Doneck. Uspelo mu jih je rešiti.
Na žalost v ruskem ujetništvu ostaja še na tisoče ukrajinskih otrok ostaja , nekatere od njih so posvojile nove družine, kjer jih učijo sovražiti Ukrajino in biti Rusi.
Zločin nad otroki se nadaljuje.
vir Foto: Pexels