Ko se zunaj zrak ohladi in dnevi postanejo krajši, pride trenutek, ko moramo svoje ljubljene sobne rastline prestaviti z balkonov in teras nazaj v notranjost. Za nas je to rutina, za rastline pa precejšen šok: manj svetlobe, bolj suh zrak, nenadne temperaturne razlike. Prav zato sem si skozi leta ustvarila nekakšen jesenski ritual, s katerim poskrbim, da jim je prehod kar se da prijazen.
Najprej jim namenim natančen pregled. List za listom preverim, ali se morda kje ne skrivajo uši, pajkove pršice ali bele mušice, saj si zadnje, kar želim, je, da bi jih prenesla v stanovanje. Če kaj odkrijem, rastlino nežno sperem z vodo in nekaj kapljicami blage milnice – preventiva je vedno lažja kot kasnejše spopadanje z okuženimi lončnicami.
Ko so rastline enkrat očiščene, jim privoščim pravi mali wellness. Pod mlačnim tušem sperem prah in drobne delce, ki so se nabrali čez poletje, in ko se listi posušijo, spet zasijejo v svoji polni lepoti. Takšna prha jim koristi tudi zato, ker se v notranjosti zrak manj premika, zato jim že vnaprej pomagam, da lažje zadihajo.
Hkrati se lotim tudi zemlje. Čeprav jeseni običajno ne presajam, rada osvežim zgornjo plast substrata, saj je poletna sezona polna gnojenja in zalivanja, kar zemljo precej izčrpa. Sveža plast zemlje pomeni nov zagon in dodatna hranila, rastlina pa se v notranjosti lažje prilagodi.
Zalivanje je jeseni povsem druga zgodba kot poleti. Ko jih prestavim noter, zalivam redkeje in bolj previdno. Učim se poslušati rastline – raje manj vode, kot da bi imele stalno mokre korenine, saj gnitje v hladnejših mesecih preži za vsakim vogalom. Podobno je tudi z gnojenjem. Jesen in zima nista čas za pospešeno rast, zato jim pustim, da si odpočijejo. Gnojila odložim na polico in posežem po njih šele, ko dnevi spet postanejo daljši.
Pomemben del moje rutine je tudi izbira pravega kotička. Nikoli jih ne postavim takoj na končno mesto, ampak jim dam čas, da se navadijo. Najprej jih postavim v svetel, a miren prostor, kjer ni pretirane toplote, nato pa jih počasi prestavim tja, kjer bodo preživele zimo. Vedno pazim, da niso preblizu radiatorjev, saj suh topel zrak hitro uniči liste, pa naj bodo še tako odporne vrste.
In nenazadnje – ko so enkrat v notranjosti, jih redno opazujem. Jeseni in pozimi se spremembe pogosto pokažejo hitro: rumeni listi, plesen, nenadoma spet kakšen škodljivec. Če pravočasno reagiram, rastline ohranijo kondicijo in se brez težav prebijejo skozi mesece mirovanja.
Tako jesenski prehod iz zunanjega v notranji svet nikoli ni le selitev loncev – je pravi mali obred. Pregled, čiščenje, osvežitev in skrbno opazovanje skupaj ustvarijo tisto razliko, zaradi katere rastline tudi pozimi ostanejo zdrave, sijoče in pripravljene na nov začetek, ko se vrne pomlad.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.