Kmečki protesti po Evropi – budnica za politiko
Evropski kmetje v zadnjih tednih svoje nezadovoljstvo množično izražajo po ulicah Evropi. Slednje pa je po mnenju analitika Raduja Magdina jasen znak, da ne smemo podcenjevati moči in sposobnosti razjarjenih manjšin, da ukrepajo. To predstavlja velika politična in volilna tveganja, še posebej v luči prihajajočih evropskih volitev, ki so načrtovane v začetku junija.
V tem ključnem volilnem letu kmetje iščejo politične priložnosti za izražanje svojega nezadovoljstva. Strateško izbran čas za njihove proteste je namenjen temu, da bi politike prisilili k večji pozornosti do njihovih zahtev. S povečanjem vidnosti svojih dejanj na ulicah evropskih mest in prestolnic kmetje upajo na večji uspeh svojih prizadevanj, četudi njihove taktike povzročajo logistične preglavice.
Kritika se ne sme osredotočati zgolj na metode protesta, ampak mora upoštevati globlje vzroke za nezadovoljstvo. Mnogi evropski kmetje, zlasti tisti iz malih in družinskih kmetij, se soočajo s težkimi ekonomskimi razmerami. Stroški proizvodnje naraščajo, medtem ko so prisiljeni zniževati marže, kar za mnoge pomeni, da dobiček postaja vse bolj nedosegljiv cilj.
Razmere kličejo po iskreni razpravi in resničnem angažiranju politike, ki mora preseči površinsko obravnavo problematike. Protesti niso zgolj estetska manifestacija nezadovoljstva, kot bi lahko namigovali meme-i na družbenih omrežjih ali slike, ustvarjene z umetno inteligenco. Gre za resnično vabilo k dialogu in spremembam politik, ki bi morale biti usmerjene v iskanje trajnostnih rešitev za kmetijski sektor.
Vprašanje, ki se poraja v luči teh protestov, ni samo, kako se bodo politiki odzvali na trenutne zahteve, ampak tudi, kdo bo naslednji, ki bo pritiskal na evropsko in nacionalno politično elito. Odziv politike bo ključen za nadaljnji razvoj dogodkov in za to, kako se bodo obravnavale težave ter zamere, ki tarejo kmetijski sektor.
Čas je za pomiritev, ne zaostrovanje
V kontekstu prizadevanj Evropske unije za podnebno nevtralnost in izvajanja zelenega dogovora, se zdi, da kmetijstvo, ki predstavlja le 1,4 odstotka BDP EU, 4,2 odstotka zaposlovanja in 14,3 odstotkov izpustov toplogrednih plinov, medtem ko prejema približno 30 odstotkov proračuna EU, ne bi smelo biti prevelika ovira. Vendar pa realnost kaže, da je situacija precej bolj kompleksna, s politično neenakostjo, odzivnostjo in pripravljenostjo na ukrepanje tistih, ki se počutijo prezrte s strani svojih predstavnikov.
Po nedavnih protestih kmetov so se nacionalne vlade hitro odzvale z uvedbo kmetijstvu prijaznih politik, medtem ko je bilo opaziti tudi popuščanje s strani EU, kar nekateri vidijo kot omilitev zelenega dogovora in strategije “od vil do vilic”. V tem ključnem volilnem letu se zdi, da so politični odločevalci postali previdnejši. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je nedavno pohvalila “izjemno vzdržljivost” kmetov. Obljubila je tudi evropsko podporo, hkrati pa napovedala začetek “strateških dialogov” za naslavljanje potreb kmetijskega sektorja.
Takšni dogodki izpostavljajo reaktiven pristop političnega establišmenta, ki bi moral bolje predvideti potencialne posledice svojih politik. Namesto presenečenja ob vidiku kmetov, ki protestirajo pred ključnimi evropskimi institucijami, bi morali politiki razumeti distribucijske učinke svojih predlogov in se bolje pripraviti na njihove posledice. Iz teh protestov se zrcali podoba političnih elit, oddaljenih od javnosti, ki so se morale “vračati na zemljo”, da bi razumele realne razmere.
Pomembna lekcija
Pomembna lekcija tukaj je, da splošni pozitivni učinki predpisov zbledijo v primerjavi z njihovimi distribucijskimi učinki, ki lahko sprožijo mobilizacijo in zahtevajo hitro ter ustrezno kompenzacijo za tiste, ki so negativno prizadeti. Sposobnosti razjarjenih manjšin za ukrepanje in ustvarjanje političnih ter volilnih tveganj so se izkazale za znatne, kar nedavni dogodki nedvomno potrjujejo.
Protesti kmetov so razkrili zelo reaktiven politični esteblišment v Evropi, ki je bil presenečen nad mobilizacijo kmetov pred ključnimi evropskimi institucijami v Bruslju. Dogodek je pokazal tudi, da politiki morda niso v celoti predvideli ali razumeli posledic svojih politik. Dogodki so služili kot opomin političnim elitam, ki so oddaljene od javnosti, da je čas, da “se vrnejo na zemljo” in bolje razumejo situacijo, ki jo nadzirajo.
Sporočilo, ki jih protesti prinašajo je, da niso zgolj splošni pozitivni učinki predpisov tisti, ki štejejo, ampak predvsem distribucijski učinki, ki lahko sprožijo mobilizacijo in zahtevajo hitro ter ustrezno kompenzacijo za tiste, ki so negativno prizadeti. Sposobnost “razjarjenih manjšin” za ukrepanje je postavila znatna politična in volilna tveganja, kar so zadnji tedni jasno pokazali. Opozarjajo tudi na potrebo po politični ozdravitvi, ki sledi pravilni diagnozi problemov, kot so nezadostna presoja učinkov, nepozornost na distribucijske posledice in neodzivnost politike. Poudarek bi moral biti na boljšem razumevanju in podpori malih kmetov, družinskih podjetij in na strategijah za ohranjanje ter izboljšanje prehranske varnosti v Evropi.
Preden se “populiste” obtožuje za izkoriščanje teh dogodkov, bi se morali politiki in javnost zamisliti in razmisliti o tem, kaj je mogoče storiti, da se kmetje in druge prizadete skupine ponovno vključijo v normalno politično dinamiko in diskurz. Samorefleksija in ponovno povezovanje s temeljnimi vprašanji in skupinami lahko pomagata pri oblikovanju bolj vključujoče in odzivne politike.
[Vir: Euronews]
Foto: Portal24