Ko imajo otroci denar, imajo kramarji semenj*
Obljube so del umetnosti prodaje. Podobne so sezonskim popustom po trgovinah. Vedno zvenijo bolje, kot so v resnici. In če je kdo res mojster te umetnosti, je to nedvomno slovenski predsednik vlade Robert Golob. Možakar obljublja kot za stavo. Ko pa pride čas za izpolnitev, brez sramu stopi čez svojo obljubo in se dela, kot da ni obljubil nič, da smo ga narobe razumeli ali pa da obstaja nekakšen nadnaravni razlog za to, da je obljuba prazna. Bravo, res. Do Goloba smo sicer vedeli, da so obljube politikov vedno stvar interpretacije, nismo pa vedeli, da se lahko politične obljube reciklirajo tudi hitreje od plastenk. Zdaj vemo tudi to.
Zacvikana žička
Se spomnite obljub gasilcem? Iz časov tiste znamenite zacvikane žičke Marjana Šarca? Kolikor je znano iz medijev, se gasilci niso prav nič obogatili na račun obljub o državni podpori. Kar so prejeli, denar in druge dobrine, so prejeli od zasebnih donatorjev in to je to. Se spomnite obljub o srečnem koncu (“happy end”) sodnikom z dodatkom kar 600 evrov vsem povprek? Vprašajte sodnike, kaj imajo do danes, po letu in pol, celo po odločbi Ustavnega sodišča. Imajo le novo obljubo, da bo urejeno vsaj delno od 1. januarja 2025 dalje. Kaj bo res iz tega, bomo še videli. Obeti pa niso prav posebej vzpodbudni.
Zadeve so šle lani pri Golobovem zanosu obljubljanja celo tako daleč, da je predsednik vlade sam obljubil, da ne bo več obljubljal. (!?) Aprila lani je napovedal, da obljub ne bo več. »Mogoče ste bili do zdaj hvaležni, da smo dajali obljube, zdaj nam bodo pa ljudje raje hvaležni za rezultate. To je pomemben zasuk v načinu komuniciranja in se ga bomo držali, dokler se ga bomo lahko,« je zatrdil. No, ni trajalo dolgo. Zapletlo se je praktično takoj potem, z obljubami okoli dviga in uskladitve pokojnin.
Poplave
Avgusta lani so udarile še poplave. Naravna katastrofa velikih razsežnosti za Slovenijo. Tudi v tem primeru gremo težko mimo obljub o najhitrejši sanaciji poplav v zgodovini Slovenije. Vprašajte ljudi, kaj imajo danes od tega. Denarja ne, prav veliko drugega pa tudi ne. Pa bo od poplav vsak čas minilo že leto dni. Golob je v boj poslal celo Škofica, preverjenega uradnika in aparatčika. Ta bolj ali manj uspešno krmari med obljubami, birokracijo in nikakršnimi rezultati. Res pa ne obljublja prav veliko. Si predstavljate sebe, ko vam poplave odplaknejo materialni del življenja, nato pa pride predsednik vlade, vas potreplja po rami in obljubi Eldorado. Nato pa leto dni živite od danes do jutri s to obljubo, bog si ga vedi kje nastanjeni in vedno bolj vam postaja jasno, da bo iz vsega skupaj bore malo?
Zdravniki
Stavka zdravnikov traja že skoraj 200 dni. Stanje po bolnišnicah in zdravstvenih domovih je vsak dan težje, vlada pa je kar meni nič in tebi nič spremenila čas izpolnitve napotnice “zelo hitro” od 14 na 30 dni. Zlobni jeziki bi takoj omenili, da se predvolilne obljube vseeno izpolnjujejo. v 30-ih dneh do specialista. Le napotnico moraš imeti in biti moraš na pol mrtev. Kakorkoli, zdravniški sindikat FIDES se že vsak teden pogovarja z vlado, večinoma o denarju in plačah zdravnikov. Pa nekako ne gre in ne gre. Celo PR kampanja vlade o zdravnikih “dvoživkah” ni dala nobenega rezultata. Ljudje zdravnikov niso kamenjali. Ravno obratno. Vedno močneje jih podpirajo. Zdravniki zato vztrajajo, vlada ne popušča. Baje je problem denar in še plačni sistem bi naj se zrušil. Vlada res nima denarja?
Tople ritke, točni vlaki
Poglejmo samo denar in ministrico Alenko Bratušek. Zdi se, da njena domišljija res ne pozna meja. Na področju infrastrukture milijončki kar frčijo, kot da se pogovarjamo o evru ali dveh. V UKC zidajo in nato rušijo obnovljeni objekt, kot otroci v peskovniku gradove iz blata. Ko gre npr. za obnovo železniške postaje na Jesenicah, okoli katere se je prah v medijih do danes že polegel, nas vse skupaj vseeno zanima, ali bomo dobili zlate ali ogrevane toaletne školjke na tej, po novem skoraj 200 milijonski postaji. Govorim o ceni in ne številu potnikov v tem stoletju, ki naj se razvrstijo na postaji. Če sem ob tem še malo ciničen, bi lahko dejal, da bi ljudje namesto ogrevanih zadnjic na novi postaji raje videli, da bi bili vlaki točni, tudi če jih zato malo zebe v ritke na stranišču.
Z občutkom za denar
Ministrica Dominika Švarc Pipan ni prav nič zaostala. Biznis je biznis in če kdaj, potem zdaj, si je očitno zabrundala v brk nekega lepega dne. Nato pa v slogu nepremičninskega mogotca za državo kupila stavbo, ki je bila še pred kratkim vredna manj kot polovico plačane kupnine. Kupčija desetletja, ni kaj. Zraven pa še “bonus” za izbrana podjetja, ki slišijo na klic “obnove”, in ki se bo seveda štela v milijonih. Da se danes zdaj že bivša ministrica prijetno hahlja, z odstopom razbremenjena kakršnekoli odgovornosti za takšno prelivanje državnega denarja, je pričakovana posledica volje ljudstva na volitvah, ki je glas zaupalo takšnemu menedžerskemu geniju in njegovi ekipi.
Izredne seje v Državnem zboru
Kaj pa porečete na prelivanje denarja z ministrstva Tanje Fajon iz stranke SD v Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, ki ga vodi (njen) Prešiček, tudi član SD in baje tudi njen zasebni partner? V zadnjem letu so prejeli kar 2 milijona, prej pa v devetih letih 300.000 evrov? Saj to nima zveze s trenutno vlado in omenjenima akterjema, kajne? Bomo počakali na KPK. Verjetno zadeva pride na vrsto tam okoli leta 2052. Vsaj SDS je podala zahtevo za sklic izredne seje v Državnem zboru, da bomo ljudje vedeli kaj več o tem.
Prav tako je v Državnem zboru zaropotala tudi NSi. Gre za najemnino za nadomestni objekt v času prenove ljubljanske Drame, ki jo je odobrila ministrica Asta Vrečko iz stranke Levica. Gre za denar, za 71.000 eur mesečno. V dveh letih bo tako skozi najemnine izplačana kar celotna protivrednost ocenjene vrednosti najete stavbe. V dveh letih amortizirana stavba? Opa! Ob tem bi se nasmehnil celo mafijski šef don Corleone in nemudoma vstopil na tak nepremičninski trg. V znamenitem stripu Alan Ford obstaja za takšne situacije simpatičen izraz, ki se glasi: “Halo Bing, kako kaj brat? Cena? Malenkost.” Kako razumete omenjeno frazo in njen podton, v celoti prepuščam vam.
S kočijo v Bruselj, ne na Dunaj
Se pa vsaj minister Luka Mesec ni zgledoval po predsednici Državnega zbora Urški Klakočar Zupančič. Slednja se je, kot polnokrvna predstavnica novega razreda (prosto po Milovanu Djilasu), nekoč na znameniti novoletni koncert iz Ljubljane na Dunaj odpravila kar z letalom. Ko so jo novinarji povprašali “po zdravju”, je mirno odvrnila: “Mar naj bi šla s kočijo?”
Minister se je torej v Bruselj odpravil z vlakom. Slovenijo so obšle fotografije, kako na vlaku uživa v sendviču, prisega na ekologijo in poceni prevoz. Blažena lahkost bivanja. Slogan te avanture bi lahko bil: “Zakaj hiteti, ko pa lahko potujemo počasi?” Štiri dni trajajoča pot za enodnevni obisk je res zgled učinkovitosti in hitrosti. Tudi čas je, očitno, luksuz, ki si ga naši ministri lahko privoščijo. Dobro, da v Bruselj ni šel kar s kolesom. Čudovite panorame in vonj po sveže pokošeni travi večino potovanja tja in nazaj. Štirinajst dni časa ministrovanja gor ali dol. Koliko je v resnici prihranil pri denarju, pa tudi skoraj ni omembe vredno.
Varčevanje na nov način
A da ne bo pretiravanja z varčevanjem omenjenih ministrov, se je te dni vlada v svoji neskončni modrosti in radodarnosti odločila, da bo direktorjem državnih služb in funkcionarjem povišala plače za skoraj polovico. Ker se bližajo volitve in ker, kot vsi lahko vidimo iz zgornjega zapisa, Slovenija plava v denarju. Očitno Golob Slovenijo razume kot nekakšen Brunei na jugovzhodu Evrope. Socialističen seveda, v duhu Djilasovega novega razreda. Denar je na bankomatu, sam pa na dopustu.
Norostim te vlade ni videti ne konca in ne kraja. Izraz “teater absurda” sproti ne pokriva več vsega, zato je izraz “ladja norcev” vedno bolj in bolj aktualen. Morda pa je v duhu takšnih ladij to le priprava na novo turistično sezono nekje ob morju. Predsednik vlade si je itak že rezerviral apartma kar za celotno sezono, za polne tri mesece skupaj. Kaj pa čakate vi, dopust ali volitve?
*Ljudski pregovor