Na takšen dan, kot je današnji, je prav, da smo srečne.
V svetu, v katerem danes živimo, je polno kulis, ki spominjajo na znano Potemkinovo vas. Te kulise nam slikajo iluzije, pričakovanja, hkrati pa so tudi polne ”navodil”, kako doseči neko ”instant srečo”, ki nas bo menda osrečila, ko bomo ženske bolj enake, bolj solidarne, bolj svobodne.
A pazite: to se bo zgodilo le na način, da bomo sledile tem navodilom.
Današnji dan bi moral biti ključen, da si ženske, končno že, rečemo:« Ne bomo takšne, kot nam med vrsticami sporočate, da moramo biti! Ne bomo sledile modnim trendom zato, da nekdo bajno bogati na račun naše šibkosti! Ne bomo sledile trendom spreminjanja spola zato, ker si nekdo v ozadju mane roke ob misli, da bo uničil še eno življenje, še eno prihodnost. Ne bomo več nasedale na reklamna sporočila vplivnic, saj vemo, da hočejo na naš račun le dobro živeti.
Ne bomo nasedale na ljubiče, turške nadaljevanke in resničnostne šove, ki slikajo življenje v barvah, ki v resnici sploh ne obstajajo!
Dovolj smo zrele, da vemo, da si z zunanjo lepoto nimamo dosti pomagati!
Pomembno je srce, pa kakorkoli že obračamo te besede! Predvsem pa, drage moje, ne bodimo kot druge! Ne bodimo podobne tisti, ki štrajka na ”podnebnih spremembah” v šminkerskih oblačilih, očalih, telefonu! Sama se tej ”kapitalistični navlaki” ne bi odrekla, pa če se svet podere, od drugih pa pričakuje, da to morajo storiti!
Naredimo vse, da ne bomo podobne tistim, ki so prepričane, da jih bolj cenijo zaradi vulgarnega govorjenja ali zato, ker jim uspe, da se lepijo na uspešne moške, v želji, da iz njih počrpajo zadnje evre.
Tudi tiste, ki z vsakega praznovanja 8. marca odidejo domov- ali pa jih odnesejo- vse pokozlane, naj ne bodo naš vzor! Drži, lepo je reševati svet, a še lepše je, da se naučimo skuhati rižoto, da pri tem reševanju ne bomo lačne.
Na takšen dan, kot je današnji, je prav, da smo srečne. A bolj, kot to srečo delimo, več jo je!
Sodobna ženska, ki jo ustvarjajo korporacije ob pomoči klečeplazniških medijev in družabnih omrežjih, je največkrat podobna lutki. Marioneti pravzaprav. Ne dovolimo tega! Bodimo to, kar si same želimo biti!
Biti ženska v vseh žlahtnih odtenkih te besede! Današnji dan in tudi vsi preostali dnevi pa so kot nalašč, da se ženske med seboj pogovarjamo. Zlasti znotraj družine! Prenašajmo izkušnje na mlade rodove, kajti le tako jih lahko vsaj mičkeno obvarujemo pred nevarnostmi in pastmi sodobnega časa!
Skok v preteklost
»Kdor kapitalistom dovoli, da zatirajo delavce, dovoljuje tudi moškim, da zatirajo ženske. Zatirane bodo, dokler ne bodo ekonomsko neodvisne,« je nekoč dejala Clara Zetkin. Njene besede se v času okoli ”8. marec”, večkrat ponavljajo. Pa ne le te- govorci omenjajo tudi t. i. ”volilno pravico”, ki so jo dobile ženske v bivši državi. Ker da je bila ta volilna pravica dokaz neke ”nove in svetle” svobode, ki jo je omogočala bivša Juga. Žal to niti malo ne drži. Vsi, ki smo tiste čase doživeli, točno vemo, da so bile volitve zgolj pesek v oči. V resnici so se tovariši za kulisami že vse zmenili. Zato je bilo na volilnih lističih zmeraj le toliko kandidatov, kolikor jih je bilo treba obkrožiti. So bile to potem sploh ”svobodne” volitve?!
Povojni pesek v oči
Leta 1946 so imele ženske le 6 tednov porodniškega dopusta, leta 49 – komaj 90 dni. Šele leta 1975 se je politika s težkim srcem odločila, da jim lahko pripada 8 mesecev in šele leta 1986 so mlade mamice lahko ostale doma, z dojenčkom eno leto.
Leta 1956 so – na papirju – prepovedali nočno delo za matere in nosečnice. Nihče se tega v praksi ni držal. Pomislite: leta 1979 je bilo v vrtcih le 33 % vseh otrok. Drugi so se varovali doma (dvoizmensko delo očeta in mame, babice, starejši bratje in sestre) T. i. ”žensko vprašanje” je imela strogo pod kontrolo Vida Tomšič, kasneje tudi Maca Jogan. Je pa pravično, če zapišem, da je bila ”dvojna morala” takratne oblasti tudi Vidi ”trn v peti”.
Splav je bil dovoljen leta 1952, a le v primeru posilstva, v primeru rojstva prizadetega otroka, v primeru ogroženega zdravja matere…Splav je morala odobriti posebna komisija. Šele leta 1977 so ga legalizirali, da so se lahko ženske odločale zanj brez odobritve dotične komisije, mladoletnice pa so še zmeraj potrebovale dovoljenje staršev.
Še to: prvo t. i. ”feministično” srečanje žensk je v prejšnji državi potekalo že tik pred ”novo civilizacijo”- leta 1987.
Sreča ne prihaja sama
Če mene vprašate, kdaj se je ženska v preteklosti počutila najbolj žensko in najbolj svobodno, vam bom povedala: takrat, ko je lahko doživela orgazem, ne da bi jo moralo biti zato sram, oziroma, bi ji moralo biti pred Njim nerodno. Nekaterim, a zelo redkim, se je to zgodilo že pred stoletjem, druge po tej svobodi telesa in duha zaman hrepenijo še danes.
Po drugi strani so ženski vlili največ svobodne samozavesti lastni prihodki, s katerimi je lahko razpolagala po mili volji. Pomembni so bili trenutki, ko je lahko oblekla hlače. Ko si je kupila prvi pralni stroj. Ko si je, če je imela srečo, našla moža, ki jo je imel rad, jo cenil in spoštoval kot žensko, kot mamo, kot ljubimko, kot prijateljico. Veste, ženska ali katerakoli druga svoboda se ne kaže skozi nek kvazi ”političen kič”, ki ga običajno žebrajo tisti, ki o ženskah nimajo pojma!
Skok v aktualni trenutek
To, da je danes ženska svobodna, je že samo po sebi umevno. Da je hkrati osvobojena vsega novodobnega skrajno feminističnega, mačističnega in potrošniškega balasta pa ne.
Ženska je, žal, še zmeraj med kladivom in nakovalom. Danes jo skušajo prepričati, da so moški nepotrebni, zato naj raje živijo same ali se med seboj povezujejo v različne ženske skupnosti. Hočejo jo prepričati, da je rojevanje nekaj škodljivega in grdega, da jo otroci ovirajo pri uživanju, užitkih in pri karieri. Hočejo jo prepričati, da je treba moškega uničiti in iztrebiti. Se mu maščevati za vse zlo, ki ga je nekoč povzročal patriarhat.
Svobodne ali nesvobodne?
Ženske so danes- roko na srce- veliko manj svobodne, kot so bile nekoč naše mame in babice. Naša življenja, naše razmišljanje imajo v svojih rokah monopoli, ki diktirajo oblačenje, obnašanje, modne dodatke, način razmišljanja. Diktirajo odnos do lastnega telesa, zato je toliko žensk, ki so jih iznakazili lepotni kirurgi. Ti monopoli nam – ne da bi se tega sploh zavedali – narekujejo, kaj je za žensko prav in kaj narobe.
Ugrabljajo naše otroke in jim z različnimi sugestijami na poteh iskanja in identitete, spreminjajo spole. Ti monopoli se na vse možne načine trudijo, da so ženske kronično nezadovoljne, nehvaležne, v depresiji. Ker le s takšno žensko lahko manipulirajo po mili volji.
Z vso gotovostjo trdim, da se za svobodo in za neodvisnost ženski ni bilo treba še nikoli v zgodovini v tolikšni meri boriti, kot bi se morali boriti danes. Bo do tega boja sploh kdaj prišlo? Se bomo začeli zavedati, kako drastično in nepopravljivo so nam že oprali možgane?
Mar je svoboda to, da nas pustijo pri miru, če tulimo z volkovi? Ni! Ženske (in tudi moški) bomo svobodni šele takrat, ko bomo lahko razmišljali po svoje. Ko bomo ubirali v življenju svoje lastne poti. Ko na tej poti ne bo nikogar, ki nas bo zastraševal s ”politično korektnostjo”. Ženske in moški smo kot jin in jang. Dokler tega ne bomo spoznale in spoznali, bo le še slabše.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ