Čeprav so znanstveniki že dolgo domnevali, da je imel Mars v preteklosti ugodnejše razmere za življenje, nova študija kaže, da je bil ta sosednji planet kljub občasnim “oazam” že zelo zgodaj obsojen na suho in neprimerljivo okolje. Nasin rover Curiosity je namreč odkril kamnine, bogate s karbonatnimi minerali, kar po mnenju znanstvenikov bistveno vpliva na razumevanje podnebne zgodovine Marsa.
Rezultate je objavila revija Nature, v študiji pa je bilo prvič podrobno modelirano, kako je kopičenje karbonatov – kamnin, ki na Zemlji nastajajo tudi kot apnenec – vplivalo na dolgoročno izgubo toplog in gostega ozračja, ključnega za obstoj tekoče vode.
Planetarni znanstvenik Edwin Kite z Univerze v Chicagu in član raziskovalne ekipe roverja Curiosity je pojasnil, da so bili na Marsu v daljni preteklosti možni kratki izbruhi tekoče vode – t. i. podnebne oaze –, vendar so bila ta obdobja kratkotrajna in omejena na posamezna območja.
Karbonati namreč delujejo kot naravno »zajetje« ogljikovega dioksida, saj ga vežejo iz ozračja in shranijo v kamnino. Na Zemlji ta proces uravnavajo vulkanski izbruhi, ki ogljik znova sprostijo v atmosfero in ohranjajo podnebno ravnovesje.
Mars pa ima precej šibkejšo vulkansko aktivnost, kar pomeni, da se CO₂ iz ozračja ni vračal v zadostni meri. To je po izračunih raziskovalcev vodilo do drastičnega ohlajanja planeta, ki je izgubil pogoje za obstoj tekoče vode in s tem za trajno prisotnost življenja.
»Vsaki kratki dobi vode je sledilo sto milijonov let puščavskih razmer, kar je izjemno dolga doba za preživetje katerekoli oblike življenja,« opozarja Kite.
Roverji iščejo sledi starodavnega okolja
Odkritje karbonatov v različnih predelih Marsa, tudi v delti izsušenega jezera, kjer od leta 2021 raziskuje rover Perseverance, krepi domnevo, da je bil Mars le občasno prijazen do življenja – če sploh. Kljub vsemu znanstveniki ne izključujejo možnosti, da bi se v podzemlju planeta lahko še vedno skrivali žepi tekoče vode.
Kite poudarja, da bi najbolj dragocen vpogled ponudila vrnitev vzorcev Marsove kamnine na Zemljo, kar načrtujeta tako NASA kot Kitajska v naslednjem desetletju.
Znanstvena skupnost si prizadeva odgovoriti na temeljno vprašanje: ali je življenje v vesolju redkost ali pravilo? Mars, skupaj z Zemljo, ostaja edini planet v našem Osončju, kjer lahko preučujemo geološke sledi iz davne preteklosti.
Če bi se izkazalo, da se življenje na Marsu ni razvilo niti v času, ko so obstajali začasni pogoji za vodo, bi to lahko pomenilo, da je življenje izjemno redek pojav. Nasprotno pa bi odkritje mikrobnih sledi pomenilo, da je nastanek življenja na planetarni ravni razmeroma enostaven proces.
Astronomi so do danes potrdili že skoraj 6000 eksoplanetov, vendar prav nobenega ne poznamo dovolj podrobno kot Mars in Zemljo.
Foto: Pixabay/WikiImages/fotografija je simbolna