Ne gre za leve ali desne, gre za nore in normalne
Zanimivo, da smo še 50 let nazaj pri nakupu avtomobila dobili navodila za menjavo svečk, nastavitev kompresije v valjih in podatke o potrebni sili pri zategovanju glave motorja. Danes tega v navodilih za uporabo avtomobila praktično ni več. Je samo še napotek na servis in verjetno res kje tudi že piše, tako kot krožijo šale, da ne smemo piti zavorne ali hladilne tekočine.
Pri otrocih je za novopečene starše še huje. Žal ali pa na srečo, ob rojstvu otroka ne dobijo nobenega “priročnika” zraven. Zgolj nasvete in pogosto tudi: “Vse bo dobro, ne sekiraj se preveč.”
Ne bi me čudilo, če bi kdo tožil npr. ministra za solidarno prihodnost, ker ni poskrbel še za kakšen celovit priročnik za vzgojo otrok. Tako podrobnega, kot ga dobiš pri nakupu avtomobila ali pa tako slikovitega, kot je priročnik okoli spolnih praks, za katerega je že enkrat poskrbel.
Pri vzgoji otrok je velik križ glede napotkov. Otroci se namreč večinoma učijo z zgledom in ne toliko z nasvetom. Zato je še kako na mestu vprašanje, koga je pravzaprav potrebno vzgajati. Otroka ali odrasle? (Več o tem tudi tukaj.)
Ljudje se večinoma učimo tako, da zrcalimo oz. posnemamo obnašanje drugih. To je naš primarni način učenja.
Ljudje smo rojeni posnemovalci.
Skozi otroštvo posnemamo “velike druge”, mamo, očeta, babico, vzgojiteljico, varuško itd., kot starejši pa vplivne posameznike v družbi. Javne osebnosti, politike, vplivneže na družbenih omrežjih itd.
Pot do naših dobrih in slabih izbir v življenju nam tako več ali manj tlakujejo drugi, s svojim zgledom, ki ga dajejo z ravnanjem. S prioritetami, odločitvami, načeli ipd., katerih se držijo.
Naš otrok ne bo zgradil trdne osebnosti zgolj zato, ker mu bomo tako naročili. Gradil jo bo skozi opazovanje nas in drugih. Skozi opazovanje vzdrževanja stališč, vrednot in odnosov v življenju.
Pokazati moramo npr. spoštovanje do drugih in ne zgolj govoriti o spoštovanju.
Ko vplivna umetnica z izrazom ” … jebo te pas mater!” nagovarja in označuje točno določene politike, ko na shodu pred Državnim zborom javne osebnosti primerja s podganami, ko po končani kulturni prireditvi v Cankarjevem domu izvede aktivistični peformans in ji ob tem cela dvorana ploska, vse to pa spremljamo na ekranu nacionalne televizije, postane to odraz kulture, substance nekega naroda in seveda … postane zgled otrokom.
Nor je tisti, ki to podpira, ki temu ploska in ne tisti, ki se nad tem zgraža in v tem teatru absurda ne želi sodelovati. Danes ne gre več za delitev na leve in desne, gre za delitev na nore in normalne.
Nor je tisti, ki to podpira, ki temu ploska in ne tisti, ki se nad tem zgraža in v tem teatru absurda ne želi sodelovati. Danes ne gre več za delitev na leve in desne, gre za delitev na nore in normalne.
Ni dovolj po eni strani govoriti o povezovanju, po drugi pa delati vse, da smo ja čim bolj razdeljeni.
Otrokom moramo pokazati, da skrbimo za svojo družino, prijatelje in svet, v katerem vsi skupaj živimo. V dobro vseh nas in ne le naših izbrancev češ, živeli mi in naša ekipa, ostale pa klinc gleda.
Če npr. otroke kot družba učimo, da je poroka zaobljuba med partnerjema o zvestobi in podpori, premier pa potem na osrednjo kulturno prireditev v državi vkoraka z ljubico namesto z ženo, je to sporočilo delovanja ravno obratno od govorjenja, se vam ne zdi?
Je premier poročen ali ni? Kako se ob tem počuti žena? Kako, da ljudje to tako mirno sprejemajo? Zakaj so mediji tiho ob tem? Kje so meje takšnemu obnašanju?
Meje nas hkrati omejujejo in osvobajajo, saj prav zaradi njih vemo, pri čem sploh smo. Žal ne starši in posledično tudi ne družba meja pogosto ne postavijo dovolj jasno, kaj šele, da bi nato vztrajali pri njih.
Posledice takšne (izrojeno permisivne) vzgoje lahko danes lepo vidimo v družbi.
Otrokom ni dovolj le enkrat ali dvakrat omeniti, kaj je prav in kaj narobe. Otroci rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Njihove možgane je potrebno ves čas opominjati na postavljene omejitve. Včasih so očetje k temu dodali še kakšno okoli ušes, da je bolj prijelo.
Tudi brez zaušnic gre. Najlažje tako, da se pravil sami trdno držimo.
Včasih so nam očetje k temu dodali še kakšno okoli ušes, da je bolj prijelo.
Nekoč, danes je tega že 40 let in več, je med nami -najstniki- v Šiški prišlo do malo večjega pretepa. Oče pretepenega, sicer oficir bivše jugo vojske, je še isti večer prihrumel pred blok in nam v srbščini grozil s streljanjem in ne vem s čim še vse.
Prav posebnega vtisa ni naredil. So se pa sine in njegova “ekipa” po tistem precej umirili do ostalih v naselju. Do takrat je poba mislil, da lahko počne karkoli. Zaradi visokega čina, ki ga je oče imel v JNA, je veljal za nedotakljivega. Vsaj med nami do takrat. Temu primerno se je tudi obnašal in kasneje ni presenetilo nikogar, da je bil (in je baje še danes) ves čas v konfliktu z zakonom.
Večkrat je bil tudi za zapahi. Tam, kamor bi sodil še kakšen podoben “srček”, ki se gre zaradi fotrovega zaledja aktivizem in hujskaštvo, ki nujno vodi v delitve in razkroj družbe.
Če mi kot družba ne dajemo pravega zgleda, če svojih meja in zahtev ne živimo in jih po potrebi tudi branimo, bodo otroci to brez-mejnost razumeli kot način, kako (pravilno) živeti življenje. Kako pa naj razumejo drugače?
Soodgovorni za stanje razdeljenosti v današnji družbi
Ljudje v dvorani, ki so po osrednji proslavi Dneva kulture letos ploskali performansu Svetlane Makarovič, Jaše Jenulla in Borisa A. Novaka, so soodgovorni za stanje razdeljenosti v današnji družbi. Vključno z ekipo TV Slovenija, Cankarjevega doma in še koga zraven, ki so to omogočili.
Gre za otroke sistema, ki je v ljudeh načrtno zlomil hrbtenico zavedanja o tem, kaj je v slovenski družbi prav in kaj ni, kaj je normalno in kaj noro.
Da je prav povezovanje, ne deljenje. Da zakonodaja velja za vse, ne zgolj za izbrance. Da so ustavne pravice nekaj, za kar se celo umira in ne nekaj, kar se prosto interpretira po zamisli vladajočih.
Ti otroci sistema imajo zlomljeno hrbtenico. Slovenije ne dojemajo kot nekaj dragocenega. Dojemajo jo kot nekaj samoumevnega. Kot kravo, ki jo zgolj molzeš, hrana in voda zanjo ti pa tudi na kraj pameti ne prideta.
Za povrh so ob tem prepričani, da je tako zlomljena hrbtenica točno takšna, kot mora biti.
Svoje otroke vzgajajo v odrasle z enako zlomljeno hrbtenico, prepričani seveda, da je tako edino prav.
Kot je dejal nek modrec, kruti časi ustvarjajo krute ljudi. Ti nato za svoje otroke ustvarjajo udobne čase.
V udobnih časih se nato razvijejo šibki ljudje, očitno zlomljenih hrbtenic, ki pod pretvezo nekakšnih “pravic” prevzamejo oblast… in nato naravno ustvarjajo spet krute čase.
Edvard Kadič
Več o avtorju TUKAJ