Pristna samozavest ni pozitivna
V svetu, kjer nas obdajajo slogani o pozitivnem razmišljanju in neskončnih afirmacijah, se zdi, da je pristna samozavest pogosto napačno razumljena. Mnogi verjamejo, da je treba negativno samopodobo premagati z izjemno pozitivnim pogledom nase – z nekakšnim napihnjenim občutkom lastne vrednosti. Vendar pa to ni res. Pristna samozavest ni sinonim za stalno pozitivnost, temveč za nekaj veliko bolj uravnoteženega in realnega. Gre za stanje, ki presega potrebo po nenehnem dokazovanju ali pretiranem poveličevanju samega sebe. Namesto da bi se vrteli v krogu pohval ali kritik, se lahko vprašamo, ali je sploh potrebno, da se ves čas opredeljujemo skozi prizmo ocenjevanja.
Ljudje smo nagnjeni k temu, da svoje življenje merimo z lestvicami uspeha, videza, sposobnosti. Ko se počutimo slabo, si pogosto želimo hitrega dviga – morda pohvale od drugih ali trenutka, ko se počutimo superiorne. Toda takšni trenutki so minljivi in nas ne pripeljejo bližje k resničnemu občutku miru s samim seboj. Pristna samozavest se ne rodi iz potrebe po tem, da smo “boljši”, ampak iz sprejemanja tega, kar smo, brez pretiranega olepševanja ali dramatiziranja.
Nasprotje negativne samopodobe ni pozitivno; je nevtralen
Ena največjih zmot, ki jih počnemo, je prepričanje, da je nasprotje negativne samopodobe pozitivna samopodoba. Če se počutimo nevredne, nesposobne ali neuspešne, pogosto mislimo, da moramo to popraviti z nasprotnim – z občutkom, da smo izjemni, edinstveni ali popolni. Vendar ta pristop le poglablja problem. Negativna samopodoba nas vleče navzdol, pozitivna pa nas napihne, a oboje je le dve plati istega kovanca: obsedenosti s seboj.
Nevtralnost je tista, ki resnično osvobaja. Predstavljajte si, da se nehamo primerjati z drugimi, da se nehamo obremenjevati s tem, ali smo dovolj dobri ali boljši od nekoga drugega. Namesto tega se lahko vprašamo: “Kaj pravzaprav počnem? Kaj je tisto, kar me izpolnjuje?” Nevtralna samopodoba ne pomeni, da se odpovemo ambicijam ali da postanemo apatični. Pomeni le, da se nehamo obešati na lastno vrednost kot na nekaj, kar je treba nenehno dokazovati ali braniti. To je stanje, kjer ni potrebe po pretirani samokritiki ali samohvali – je le tiha prisotnost v tem, kar smo.
Pogosto se zmotimo glede tega, kaj potrebujemo, ko trpimo
Ko smo v stiski, ko nas preplavljajo dvomi ali občutek manjvrednosti, se pogosto zatečemo k najlažji rešitvi. Morda poiščemo potrditev pri prijateljih, se utopimo v delu, da bi pozabili na bolečino, ali si privoščimo nekaj, kar nam za trenutek dvigne razpoloženje. Te poteze prinašajo olajšanje, a redko kaj več. Kot da bi na globoko rano nalepili obliž, namesto da bi jo očistili in pustili, da se zaceli.
Samoizboljšanje zahteva več truda. Zahteva, da se soočimo s tem, kar nas teži, da razmislimo, zakaj se sploh počutimo tako, kot se. To ni prijetno in zagotovo ni hitro. Vendar je prav ta proces tisti, ki nas pripelje do trajnejših sprememb. Namesto da bi iskali zunanje potrditve, se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar resnično potrebujemo – morda čas zase, morda nov pogled na situacijo, morda preprosto sprejemanje, da nismo popolni in da nam tega niti ni treba biti.
Boljša oblika samospoštovanja je osredotočenost na dejanja
Namesto da se nenehno ukvarjamo s tem, kako se vidimo, bi lahko svojo energijo usmerili v to, kar počnemo. Samospoštovanje, ki temelji na dejanjih, je veliko trdnejše od tistega, ki sloni na ocenah ali mnenjih. Ko se osredotočimo na svoje naloge, na odnose, na trenutke, ki jih živimo, se potreba po samoocenjevanju zmanjša. Ni pomembno, ali smo “dovolj dobri” v očeh drugih ali celo svojih – pomembno je, da delamo, kar je v naši moči, in da to počnemo z zavedanjem.
Tovrstna osredotočenost prinaša mir. Ne gre za to, da bi se trudili biti popolni ali da bi se izogibali napakam. Gre za to, da sprejmemo, da smo ljudje, ki delajo, ustvarjajo, poskušajo. Napake postanejo del procesa, ne pa dokaz naše nevrednosti. In ko se nehamo obremenjevati s tem, kakšni bi morali biti, se odpre prostor za to, da preprosto smo.
Cilj odnosa z drugimi: empatija brez identifikacije
Tudi v odnosih z drugimi se lahko ujamemo v past pretiranega ocenjevanja – sebe ali njih. Pogosto se zgodi, da ob soočanju s težavami drugih bodisi prevzamemo njihovo bolečino kot svojo bodisi se od nje povsem odmaknemo. Oboje je lahko škodljivo. Pristop, ki bi nam lahko pomagal, je empatija brez identifikacije. To pomeni, da razumemo, kaj nekdo prestaja, da mu prisluhnemo in ga podpremo, ne da bi se pri tem izgubili v njegovi zgodbi ali jo enačili s svojo.
Takšen odnos zahteva ravnovesje. Ne gre za hladno distanco, ampak za sposobnost, da ostanemo prisotni, ne da bi nas čustva drugega povsem prevzela. Na ta način lahko nudimo podporo, ki je resnično koristna, hkrati pa ohranjamo svojo notranjo stabilnost. To je morda ena najtežjih, a tudi najplemenitejših oblik medčloveške povezave – biti zraven, ne da bi se pri tem izgubili.
Pristna samozavest, nevtralna samopodoba in osredotočenost na dejanja nam lahko pomagajo živeti bolj polno, brez nepotrebnih bremen. Ko se nehamo obremenjevati z lastno vrednostjo in se raje posvetimo temu, kar je pred nami, odkrijemo svobodo, ki je ne najdemo v nobeni pohvali ali kritiki.