Sezona gob je, na kaj morajo biti pozorni gobarji?
Če bi gobarje, pa tudi navadne ljubitelje narave vprašali, katero gobo najraje nabirajo in jedo, bi verjetno večina odgovorila – jurčke. Razlogov je več, najprej pa je treba opozoriti, da je to ena najbolj znanih gob v naših krajih. Zlahka jo prepoznajo tudi tisti s skromnim gobarskim znanjem.
Jurček je zelo okusen in užiten gozdni sadež, bogat s hranili ter nizko vsebnostjo maščob in kalorij. Jurčkov ni mogoče gojiti in jih najdemo le v naravnem okolju.
Poznamo več kot 100 vrst jurčkov
Predvidevajo, da poznamo več kot 100 vrst jurčkov, pri nas pa so najpogostejši: jurčki (Boletus edulis ), spomladanski jurčki ( Boletus reticulatus ), grenki jurčki ( Boletus radicans ), črni jurčki ( Boletus aereus ) oz. Borov jurček ( Boletus pinophilus ).
Obvezna oprema – košara in nož
Za začetek morate vedeti, kaj storiti, preden se odpravite na lov za gobami. Za hojo po gozdu potrebujete udobne čevlje, ki ščitijo stopala pred kačjimi piki. Za nabiranje gob je pletena košara nujna, ker je zračna in omogoča prehod micelija v tla. Nikoli ne uporabljajte plastičnih vrečk ali česa drugega, ker bo gobe zmečkalo in poškodovalo ter povzročilo parjenje. Najprimernejši pripomoček za čiščenje je majhen nož, ki ga nosimo v košari.
Kje in kdaj jih iskati?
Jurčki lahko pri nas rastejo od aprila do novembra, največ jih je v obdobju od konca maja do konca septembra. Kot večina drugih gliv živijo v partnerstvu z določenimi vrstami dreves in ta odnos je znan kot mikoriza. Pomladi raste v listnatih gozdovih, največkrat v bukovih. Pravi jurček ima za življenjski prostor iglaste in listnate gozdove, posebej primerni so zanj gabrovi gozdovi, Borovega jurčka najdemo v borovih in bukovih gozdovih.
Najpomembneje je vedeti, da ima na splošno rada deževno obdobje z višjimi temperaturami, zato je deževno obdobje, ki mu sledi sončno obdobje, idealen čas za njeno rast. Izkušeni nabiralci vam bodo povedali, da ima v gozdovih rad predele z mahom, listjem, drevesnimi ostanki in zemljo, bogato s humusom. Pogosto jo najdemo ob obronkih gozdov, redkeje pa jo najdemo na travnikih in jasah.
Najpogostejše napake pri prepoznavanju
Za tiste bolj izkušene gobarje je dovolj, da pogledajo pecelj in klobuk ter na podlagi vizualnega opazovanja prepoznajo vrste jurčkov. Pri manj znanih vrstah je potrebno veliko več kot pri priznanih vrstah, začenši z rastiščem, barvo, obliko, vzdolžnim prerezom gobe, strukturo spodnje strani klobuka, izgledom micelija itd.
Manj izkušeni naj pred pohodom po gozdu preberejo knjigo o gobah in se za začetek odpravijo v gozd z bolj izkušenimi. Pri gobah je že najmanjša napaka lahko usodna in povzroči zastrupitev, ki lahko privede do odpovedi nekaterih vitalnih organov, v nekaterih primerih celo do smrti.
Mmanj izkušeni ljubiteljih jurčkov ga pogosto zamenjajo z brezovim dedkom ( Leccinum scabrum ) in gabrovim dedkom ( Leccinum griseum ), predvsem pri mlajših primerkih, kjer se klobuk (klobuk) še ni dovolj razvil. Kljub temu pa so razlike v debelini peclja, barvi in obliki klobuka ključne za razlikovanje te vrste. Treba je opozoriti, da so te gobe tudi užitne.
Pazi!
Marsikdone ve, da vsi jurčki niso užitni. Včasih naletimo na leponogega jurčka ali goveji iztrebek (Boletus calopus), za katerega je značilno, da ima pecelj rumenkasto konico, pod njo in vse do osnove pa je vijolično rdeče barve. Cevke in pore so rumene barve, ob dotiku pa spremenijo barvo v modrozeleno. Ta vrsta ni užitna.
Največja napaka, ki jo lahko naredi nabiralec jurčkov, je nabiranje Ludarja (Boletus satanas ). Za izkušene prepoznavnost ne bi smela biti težava. Zelo je podoben na primer Lijenemu in Fechtnerjevemu jurčku. Pore cevk so pri mladih gobah rumene, kasneje, ko se rastlina stara, pa se pore obarvajo živo rdeče. Ta goba je strupena in povzroča hude želodčne težave.