Skrbniki psov, žrtve zagrizenih skrajnežev
Danes bom malo zašla v svet živali. Ali bolje rečeno v svet ljubiteljev živali. Morda bi morala celo napisati v svet namišljenih ljubiteljev živali. Ne boste verjeli, ampak tudi to področje je nadvse zapleteno, pa čeprav bi moralo biti lahkotno in preprosto.
Ljudje se namreč že tako radi ločujejo med seboj za vsako figo. Pa če je bilo prej dovolj, da so se ločevali zgolj na tiste, ki imajo živali radi, in tiste, ki jih nimajo … ali če je bilo pred kratkim še pomembno, ali si bolj za mačke ali bolj za pse … potem je danes zagotovo nastala že cela rangirana lestvica tudi znotraj skupine ljubiteljev posamezne živali.
Dandanes se že pasjeljubci grdo gledajo med sabo. Danes si tudi že mačjeljubci očitajo med seboj. Danes nisi več kar tako naš ali njihov. Danes je celo pomembno, ali si točno tak in tak, da jim ustrezaš. Drugače boš v najboljšem primeru poslušal kup očitkov in dobronamernih navodil.
Ah, kar povejmo tako, kot je. Pametovanja. Takšna in drugačna pametovanja z vseh strani. Enako v obeh primerih. Ali dobiš žival ali pa otroka. Naenkrat se vsi čutijo dolžne, da s tabo podelijo dve, tri modrosti, ki ti bodo (po njihovem mnenju) zagotovo prišle prav. Pa jih seveda pri tem ne zanima, katera tvoja zaporedna žival ali otrok sta to.
Nismo namreč vsi skrbniki psov z mladičem prvič skrbniki. In tudi nikjer ne piše, da moramo biti točno takšni in nič drugačni, če hočemo biti »dobri« skrbniki. Tako naenkrat ugotoviš, da jih pri nekom zmoti že, če ima pes zatezno ovratnico. Pri tretjem, da je svojemu psu nadel halti. Pri četrtem, da si ob ukazu povzdignil glas. Pri petem, da je njegov prijatelj polulal vogal hiše ali kolo. In pri šestem, da ni pobral kakca svojega najboljšega prijatelja. Seveda bi še lahko naštevala. Ob tem naj poudarim, da naštetega nisem razvrstila po kakršnem koli »svojem« zaporedju.
Lahko pa poudarim, kaj meni ni pogodu. To, da se sprehajajo s spuščenimi ali na »fleksiju« spuščenim psom. To pomeni, da k meni in mojemu psu vedno najprej priteče drug pes, ne glede na to, ali sva midva »za stvar« ali ne. Ker ne poznam skrbnikov, niti njihovih psov, mi velikokrat ni do druženja. Prav tako, kot na primer v lokalu ne prisedem k tujcu, ki ima poleg sebe posedenega otroka. Verjetno tudi ne bi bilo prav, da bi kar vsi povprek sami od sebe prisedali k meni.
Prav tako, kot imam rada ljudi, kot imam rada živali, imam tudi globoko rada svoj mir. In prijetne trenutke, ki jih s sprehodom ukradem le zase. Takrat se nočem izogibati prosto tekajočim psom in poslušati dretja izza njih: »Nič ne booooo, mooooj jeee priiijaaaazeeeeen!« A tako? Kaj pa, če moj ni? Vsakokrat se sprašujem, od kje ljudem taka suverenost in pomanjkanje odgovornosti. Prav tako se zadnje čase sprašujem, kam je odšlo moje potrpljenje, odkar so točno na opisan način mojega psa ranili do krvi že drugič.
Velikokrat slišim zablode, da naj bo pes spuščen, ker ima vsaj tako svobodo. Dragi moji, živali nimajo svobode, odkar jih je človek udomačil in odkar ima človek tisoč in eno orožje proti njim. Pa če se sprehodimo od strupa za polže do pušk, preko prevoznih sredstev (ki so jim enormna grožnja), pa do sterilizacije in kastracije in zavetišč. Žal so živalim po večini ostale samo še svoboščine znotraj ohlapno dorečenih okvirjev. In znotraj teh okvirjev skrbniki grizejo tudi drug drugega.
Naj bodo mačke samo notri ali gredo lahko tudi ven? So haltiji in zatezne ovratnice orodje zlobnežev, ki se ne posvečajo dovolj svojim živalim in so jih premalo vzgajali? So tisti, ki dajo svojega psa na tekoči trak, lenuhi, ker nimajo štiri ure dnevno časa za izlete in sprehode in je bolje, da svojo žival oddajo v zavetišče ali je iz zavetišča sploh ne posvojijo? Kljub ljubezni ne? Bomo potem gradili večja zavetišča, videvali več povoženih živali ali na tiho opravljali več evtanazij? Kdo bi vedel.
Kup stvari je zelo jasnih, pa ima človek občutek, da te raje preskočimo in vedno začnemo pregovarjanja pri najbolj zapletenih in velikokrat tudi manj pomembnih. Mislim, da smo ljudje tudi na področju skrbništva premalo odprtega uma. Čedalje bolj verjamem, da imamo s svojimi štirinožnimi prijatelji več sreče kot pameti. Zahvaljujoč dejstvu, da so živali vešče prilagajanja in delovanja svojim skrbnikom. In prav tako si bo treba priznati, da je med uporabo haltija in priklenitve na verigo velika razlika. Prav tako, kot je razlika doma občasno uporabljen boks ali pesjak zunaj hiše. Ne, prav nobena skrajnost ni zdrava.
Imam se za osebo, ki ima rada vse živali. Odkar vem zase, sem pobirala, reševala in oskrbovala vse, kar se je dalo. Pobiram ranjene golobe, pobiram zastrupljene (a žive) podgane, lovim izgubljene pse, nikogaršnje muce, s pločnika umikam deževnike in preprečujem ljudem, da bi tolkli po čebelah. Pomagam, doniram. To ni bilo nikoli vprašanje. Pa se vseeno nimam za svetnico. To bi moralo biti normalno in samoumevno vsem. Delovati po svojih najboljših močeh in predvsem – ne škodovati.
Res je nekaj čistih duš na svetu. Ampak moje pisanje je danes namenjeno predvsem tistim, ki to samo mislijo, da so. In takih je kar nekaj. Zato, preden solite pamet drugim, se opomnite: težave se rešujejo tam, kjer zares so in ne ustvarjajte jih tam, kjer jih ni!
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.