Svoboda desnici nudi zgodovinsko priložnost
Vsake toliko se zgodi, da se eni od političnih opcij odpre zgodovinsko okno priložnosti za prevzem oblasti. V Sloveniji imamo srečo, da lahko v relativno kratkem času in od blizu spremljamo kar dve takšni priložnosti. Najprej se je to zgodilo aprila 2022. Robert Golob in Gibanje Svoboda sta oblast prevzela z res veliko večino. Drugič pa se to dogaja v teh dneh. Postaja očitno, da je Golobov padec z oblasti in odhod iz Gregorčičeve samo še vprašanje časa.
Pri prvem oknu lani aprila je šlo za posledico večletnega dela. Projekt, ki se je začel s Šarčevim znamenitim metom puške v koruzo, je tranzicijsko levico pripeljal do prepričljive zmage na volitvah. Nagovarjanje volivcev se je opiralo na osnovni vzorec zmage dobrega nad zlim. Nagovor v podzavest vtisnjene slike zmage partizanov nad okupatorji, katerega vtisnjenje je bila Slovenija deležna od leta ’45 dalje. Kriki o fašizmu in diktaturi niso bili naključni. Prav tako ne izbira imena “gibanje” “svoboda”, kopija loga alpskega mleka Ljubljanskih mlekarn itd. Rdeča nit programa zmagovalne tranzicijske levice so bile obljube o depolitizaciji družbenih podsistemov.
Politična depolitizacija
Seveda nam je večini opazovalcev političnega prostora predstavljalo zabavno uganko, kako naj bi politika depolitizirala družbo. Kot bi od kuharja zahtevali, naj kuha tako, da ne kuha.(?!) Vseeno pa je velik del volilnega telesa to idejo vzel za svojo in Robert Golob je na volitvah dobil zgodovinsko priložnost. Da Slovenijo popelje v novo obdobje, ki bi bilo, po njegovem prepričanju, boljše in bolj demokratično od Slovenije, kakršna je bila pred njegovim prihodom na oblast.
Tokrat bom ob strani pustil vprašanje štetja glasov in s tem odgovora na vprašanje, kako je uspelo Združeni Levici priti v DZ ob 21h zvečer na dan štetja glasov ravno za toliko, da je ona notri, celoten sredinski blok pa je s tem ostal pred vrati parlamenta. Vsaka podobnost z znamenito (ukradeno?) stopničko na grafu Bidnove zmage proti Trumpu je seveda zgolj naključna.
Obljube, obljube, obljube …
Nova koalicija Gibanja Svoboda s Socialnimi demokrati in Združeno Levico je prevzela oblast z obljubami, ki so brez dvoma pritegnile množice. Plitkost in plehkost teh obljub je najprej sicer res osupnila stranke sredine desno (SDS, NSi, Konkretno, SLS itd.). Nato pa je sledilo kruto spoznanje, da je volilno telo pripravljeno kupiti tudi takšne nebuloze. Pridige o fašizmu, diktaturi, zaplinjanju ter obljube o izgradnji 30.000-ih stanovanj za mlade v letu dni ali v 30-ih dneh do specialista za vse.
Danes, po letu in pol na oblasti, postaja očitno, da tranzicijska levica v Sloveniji nima ne znanja, ne kadrov in tudi ne volje, da bi kaj resnega spravila skupaj za državo. Zna udobno živeti, zna rušiti, nikakor pa ne graditi. Pred dnevi so npr. iz Gibanja Svoboda praktično čez noč izključili svojo proaktivno in medijsko odmevno poslanko, bivšo novinarko z RTV Slovenija Mojco Pašek Šetinc.
V odzivu na to zanjo nepričakovano dejanje je zapisala, da gre tej vladi v resnici zgolj za vladanje in korito. Ali je bila izključena zaradi uvedbe predkazenskega postopka zanjo zaradi protizakonitih vpogledov v poslovne podatke medijev pri delu preiskovalne komisije, ki jo je vodila, ali pa zaradi njene odločenosti preiskati tudi plačila Gen-I ekipi necenzuriranih (Vesna Vuković, Primož Cirman in Tomaž Modic), ki ga je pred volitvami vodil premier in prav tako sodijo v pristojnosti komisije, bo tako zdaj učinkovito za nekaj časa ostalo uganka.
Iz uspešnega v neuspešen čas
Mnogi so upali, da bo nova oblast nadaljevala z uspešno politiko prejšnje vlade in po možnosti še kaj izboljšala. Gospodarstvo je dobivalo zalet. Praktično ničelno brezposelnost je bilo potrebno samo vzdrževati. Glede na slabšanje gospodarske klime v EU se je pričakovalo, da bo nova vlada napore usmerila v krepitev stabilnosti gospodarskega okolja. Politično je bila od zunaj praktično nezlomljiva. S koalicijskimi partnerji je namreč dosegla ustavno večino v DZ.
A sledilo je razočaranje za razočaranjem in danes se, žal, praktično vsi ukrepi izkazujejo za neučinkovite. Ihti Levice za dvig minimalne plače je premier podlegel kar takoj. Vlada je tako podprla napovedi članov te stranke (Miha Kordiš), da bi bilo potrebno “podjetnike z bajoneti naterati v morje.” Gre za gesto, ki je tudi uradno napovedala vojno vlade podjetnikom, podjetništvu in gospodarstvu kot celoti. Ko je sledila še ad hoc razveljavitev mini davčne reforme Janševe vlade, s katero bi prav vsak državljan prihranil kar nekaj vsako leto pri dohodnini, je postalo očitno, da vlada pri financah oži svoj pogled s skrbi za vse v skrb za svoje.
Ko je sledila še ad hoc razveljavitev mini davčne reforme Janševe vlade, s katero bi prav vsak državljan prihranil kar nekaj vsako leto pri dohodnini, je postalo očitno, da vlada pri financah oži svoj pogled s skrbi za vse v skrb za svoje.
Zalivanje različnih nevladnih organizacij za razne projekte z ničelno dodano vrednostjo za državo, je odšlo praktično v nebo. Ministrstvi za kulturo in za javno upravo sta le dve v oči najbolj bodečih s svojimi razpisi. Eden je stal položaja tudi eno od ministric, Sanjo Ajanović Hovnik. Kaj naj si mislimo ob 2 milijonih Šarčevega ministrstva za obrambo? Sredstva, s katerimi naj bi nek vojaški specialec, z ad-hoc kupljenim podjetjem, posnel resničnostni šov za nagovarjanje rekrutov? Nič, ker je Šarec meni nič tebi nič preklical javni razpis. Zdaj nas prepričuje, da naj ne delamo panike, kot da vsega skupaj sploh ni bilo.
Reforme, reforme, reforme …
Kako pa kaj reforme? Jih ni, ker so prišle poplave. Blagor nam za tako pronicljivost te vlade. Da vidi kar leto in pol v prihodnost in ne stori nič, saj bodo itak … poplave. Okoljski ukrepi ostajajo na papirju. Izobraževalni sistem se zaradi pomanjkanja kadra sesipa. Davčne reforme preprosto ni, zdravstvena oskrba pa je ostala enaka … pravzaprav niti ni ostala, ampak je celo nazadovala. Z novo ministrico za zdravje je reforma zdravstva tudi uradno pospravljena v predal.
Kako kaj varnost Slovenije? Vse ok, jutri je nov dan, bi dejal notranji minister Poklukar. Možak, ki prebivalcem svetuje, da naj se bolj zaklepajo, če jih je strah. Možak, ki en dan pospravlja ograjo na meji, naslednji dan pa uvaja mejne kontrole. Strokovno, kot bi se delali norca in države in državljanov. Saj mogoče se, kaj pa vemo.
Poplave, poplave, poplave …
Da je cesar gol, danes opaža vedno več ljudi. Drenjanje ob koritu in katastrofalna neučinkovitost sta postali zaščitni znak te vlade. Poplave so razgalitev samo pospešile. Čez noč so tako postale priročen izgovor prav za vse. Še včeraj nujno povečanje števila ministrstev, zato celo referendum (ki nas je stal dobre 4 mio eur!), je danes odveč in število ministrstev je potrebno zmanjšati. Razlog zmanjšanja ministrstev? Poplave. Zakaj se Vlada ne more dogovoriti s predstavniki sindikatov? Poplave. Zakaj ne more zgraditi stanovanj za mlade? Poplave. Zakaj … ? Poplave, poplave, poplave. Kaj pa dejanska sanacija po poplavah? Verjetno se tudi ta premika po polžje zaradi poplav.
Upam, da Robert Golob zdrži še nekaj časa. Slovensko telo je namreč še vedno globoko v fazi zanikanja. Še vedno je namreč preveč ljudi prepričanih, da je “ne glede na vse” Golob boljši kot Janša. Dokler teh zanikovalcev objektivnih okoliščin ne bo bolelo v denarnici, je vse skupaj še prezgodaj za resne spremembe v družbi.
Upam, da Robert Golob zdrži še nekaj časa. Slovensko telo je namreč še vedno globoko v fazi zanikanja. Še vedno je namreč preveč ljudi prepričanih, da je “ne glede na vse” Golob boljši kot Janša. Dokler teh zanikovalcev objektivnih okoliščin ne bo bolelo v denarnici, je vse skupaj še prezgodaj za resne spremembe v družbi.
Okno priložnosti desnici
Okno priložnosti, ki ga desnici odpira Golob s svojim delovanjem, je veliko. Gre za priložnost, da si politična sredina desno zagotovi resno večino na novih volitvah in tam zdrži vsaj dva mandata. A glede na izkušnje iz preteklosti, bo za kaj takšnega potrebno več sodelovanja, usklajenosti in premisleka. Tudi slovenska desnica namreč trpi za posledicami negativne selekcije, tako kot levica. Vendar pa gre, resnici na ljubo, pri desnici za posledice načrtnega uničevanja posameznikov v preteklosti in ne za prerivanje v politični vrh po sorodstvenih in prijateljskih vezeh, kot gre to pri levici.
Na desni gre za številne pronicljive ljudi, ki so se v preteklosti izpostavljali, nato pa bili po njihovih “umorih” prepuščeni sami sebi. Gre večinoma za žrtve medijskih in nato še poslovnih “umorov”, ki so jih nanje izvajale necenzurirane trojke in podobne aktivistične skupine ter plačane “kleti” tranzicijske levice. Tem ljudem niti na kraj pameti ne pade več, da bi vstopili nazaj v politični ring. Tudi ne, da bi za dobro Slovenije ponovno tvegali sramotitev sebe in svojih družin. Da o ekonomskih posledicah zanje niti ne govorimo. Pripadniki tranzicijske levice so praviloma namreč v državnih službah in v nevladnih organizacijah ekonomsko preskrbljeni, desničarji praviloma ne.
Brez ustrezne koordinacije, strateškega pristopa, povezovalnosti in preseganja osebnih ambicij (tudi ega!) preprosto ne bo šlo dlje kot nekaj let, mogoče en cel mandat. Mogoče. Levica ima armado aktivistov, ki so dobro plačani, dobro usklajeni in tudi dobro informirani. Vojna bo na ulicah in v medijih tisti trenutek, ko bo desnica prevzela oblast. Torej dve minuti po razglasitvi volilnih rezultatov. Še dobro, da se časi vseeno spreminjajo in pristopi ter strategije političnega udejstvovanja tudi.