Ah moje Butale… še vedno vse po starem
Dober dan, kako kaj? Kako ste danes?
Meh, saj veste vse po starem…
Da, dragi moji in res je vse po starem. V Sloveniji se svet še vedno vrti v smeri pogube, nelogičnosti, nasproti zdravi pameti in ob vsej norosti, ki sem ji dnevno priča, enostavno ne vem ali naj se jokam, smejim, krohotam, al’ naj mi bo enostavno vseeno.
Odločim se, da mi bo vseeno. Nekako. Ne povsem. Kako naj mi bo vseeno? V ta svet, v to državo vendar odraščajo in odhajajo moji štirje otroci. Pa sosedova dva, in tam spodaj v vasi so pri oni hiši štirje, pa onih tam preko je pet…
Vse te otroke gledam kako rastejo in dozorevajo. Odhajajo. Ne še čisto, počasi pa. Vesela sem, da jim gre dobro. Prav zalije me občutek zadovoljstva, ko gledam, kako sta sosedova fantka zrasla v pridna očeta, ki lepo skrbita za svoje. Videti ljudi, ki jim gre dobro, pa naj si bodo to moji ali pa popolni neznanci na cesti, ki so nasmejani in uživajo življenje, je zame ena taka duševna hrana.
Ne štima
Ni učiteljev, ni zdravstvenega osebja, ni tega, ni onega. Pokojnine so male. Ljudje, ki so delali 40 in več let in so na starost lačni, nekateri stojijo v vrstah za hrano na Rdečem križu.
Tudi drugače za starejše ni poskrbljeno. Prav tako v vrtcih ni prostora za vse malčke, katerih starši hodijo v službo in varstvo nujno potrebujejo. Tudi prostora za starčke, ki potrebujejo nego in ja, tudi varstvo na starost, ni. Enostavno ni. Ni vrtcev, ni domov za ostarele.
Starši se še nekako znajdejo, saj je alternativa v zasebnem, a veliko dražjem varstvu. Domovi za ostarele pa niso le prenatrpani, so tudi izjemno dragi in tudi tam je pomanjkanje delavcev veliko.
Organi pregona so počasni. Policija in tožilstvo se v določenih primerih odzivata z nadzvočno hitrostjo polža in opazovalec dobi občutek, da predvsem čakajo, da morebiten storilec počisti dokaze okoli morebitnega kaznivega dejanja.
Mediji pa, kot je v Sloveniji pač navada, zadeve pokrijejo z molkom. Oziroma selektivnim poročanjem. Urednik se torej odloči kaj bodo ljudje vedeli, kako jim bo predstavljeno in v kakšnem obsegu oz. globini. Če bodo o določeni tematiki sploh spregovorili.
Poglejte denimo afero Smodej. Organi pregona domnevnega storilca, če razumem prav, še niso niti povohali. Zdaj zbirajo in preverjajo anonimne prijave in zapise domnevnih žrtev na spletu. Vpleteni pa medtem, ko organi pregona s povečano hitrostjo polža lazarja preiskujejo nagnusna dejanja, z nadzvočno hitrostjo MIG letal brišejo dokaze, čistijo prizorišča in usklajujejo zgodbe. Mediji, vsaj večinski (portal, ki ga berete, je izvzet), zgodbo pokrivajo z veliko dozo apatije, imen domnevno vpletenih pa niti ne omenjajo. Seveda jih ne, če pa gre za elito ljubljanske leve politično umetniške scene.
Na drugi strani smo lahko v Tarči pri Eriki spremljali obskurne napade na Anžeta Logarja zaradi nekih češ spornih zapisov njegovih stanovskih kolegov na Twitterju. O Logarju seveda nimajo nič, zato je kriv, ker je. Erika je seveda povsem spregledala sovražne leve zapise in pozive k deratizaciji. Ker lahko.
Veliko tega torej sploh ne štima.
Za večinske medije zdaj že vemo, da niso M od medijev. Sledijo poklicnim medijskim morilcem in zagotavljajo dobro plačani alibi. Organi pregona so še slabši. Če te mediji ne ubijejo, te bodo tam zagotovo, ker si bil ob neznanem času na neznanem kraju.
Otroka nimaš kam dati, ko greš delat za drobiž in ko si star, z majhno penzijo crkuješ na obroke. Posran in poscan, ker ni prostora v domu ali pa si ga enostavno ne moreš privoščiti. Plače se nižajo, davki se višajo, hkrati se viša podpora vladi, ki je višala davke in nižala plače, inflacijo pa “spustila” na 11 odstotkov.
Butale.
Ljudje čutijo
Ljudje kajpak vse to občutijo na svoji koži, zato me resnično čudi kako in zakaj za vraga se tako krčevito oklepajo tega, da mora vladati le politična opcija, ki je sistem, ki nas vse tepe, tudi postavila.
Zavedam se, da so zaradi medijev zavedeni ampak za božjo voljo no, saj vendar vidite in čutite, da ljudje okoli Kučana enostavno ne znajo in ne zmorejo, da so nesposobni.
Nesposobnost pa tepe ljudi! Ne njih. Nas, ljudi.
Ko otrok poskusi limono, ugotovi, da je kisla. Ne bo je jedel. Slovenec se je opekel s prvim novim obrazom, a z roko, ki je že dobesedno do kosti ožgana, še kar izbira nove obraze.
Otrok se je naučil z enim ugrizom, odrasel volivec pa lačen, bos in posran, ker mu mediji tako servirajo, še kar naprej izbira politiko, ki ga tepe že desetletja… in tukaj mi postane vseeno.
Zares vseeno.
Johanca