Življenje na Marsu je verjetno videti kot bakterije v želodcu
Življenje na Zemlji nas neprestano preseneča s svojo raznolikostjo in sposobnostjo preživetja v najtežjih razmerah. Organizmi, znani kot ekstremofili, uspevajo v okoljih, ki bi jih večina živih bitij označila za nemogoča – od vročih vrelcev do ledenih razpok. Odkritje odpira vprašanje: ali bi lahko podobno življenje obstajalo tudi drugje v vesolju, morda celo na Marsu? Čeprav Rdeči planet danes deluje kot mrtva puščava, znanstveniki še niso opustili upanja, da bi tam našli sledi nekdanjega ali celo obstoječega življenja, piše The Conversation. A če obstaja, bi bilo verjetno bolj podobno bakterijam v našem želodcu kot pa zelenim možicljem iz znanstvene fantastike.
Na Zemlji je življenje edinstven pojav, vsaj kolikor nam je znano. Naš planet je edini, za katerega vemo, da podpira življenje, ki se je morda začelo z enostavnimi enoceličnimi organizmi, podobnimi današnjim prokariontom. Znanstveniki si prizadevajo odkriti t.i. LUCA (Last Universal Common Ancestor) – skupnega prednika vsega življenja – morda celo zunaj Zemlje. Iskanje se osredotoča na Mars, pa tudi na druge kotičke našega sončnega sistema in širše vesolje.
Mars: puščava z nekdanjim potencialom
Sanje o Marsovcih so se skozi čas spreminjale. Roverja Perseverance in Curiosity, ki raziskujeta površje Marsa, sta odkrila spojine in minerale, ki nakazujejo, da so tam nekoč morda obstajali pogoji, primerni za življenje. Vendar danes Mars ostaja rdečkasta, negostoljubna pokrajina brez znakov življenja, kot ga poznamo. Drugi planeti v našem sončnem sistemu ponujajo še manj upanja. Merkur je preblizu Sonca, Venera ima strupeno ozračje, plinski velikani, kot sta Jupiter in Saturn, pa so predaleč ali brez trdne površine. Pozornost se zato usmerja na lune, kot sta Evropa (Jupiter) in Enceladus (Saturn), kjer pod debelimi plastmi ledu ležijo oceani tekoče vode. Ti bi lahko vsebovali organske molekule, temeljne gradnike življenja, a verjetno v obliki preprostih organizmov, podobnih zemeljskim ekstremofilom.
Poleg našega sončnega sistema je bilo odkritih že več kot 5500 eksoplanetov, od katerih je le peščica potencialno bivalnih. Kot je nekoč dejal Carl Sagan: “Vesolje je ogromno. Če smo edini, se zdi to strašna potrata prostora.” Znanstveniki tako še naprej iščejo, saj vsako novo odkritje širi naše razumevanje, kje vse bi življenje lahko obstajalo.
Ekstremofili: ključ do razumevanja življenja v vesolju
Pred desetletji so znanstveniki verjeli, da življenje potrebuje zmerne temperature, nevtralen pH, nizko slanost in sončno svetlobo. Vse se je spremenilo sredi 20. stoletja, ko je mikrobiolog Thomas D. Brock v vročih vrelcih Yellowstonea odkril bakterije, ki uspevajo pri temperaturah nad 70 °C. To odkritje je pokazalo, da življenje ni omejeno na “prijetne” razmere. Ekstremofili so bili pozneje najdeni povsod: v ledenih polarnih razpokah, globokih oceanih, slanih jezerih, kislih rekah in celo v oblakih. Nekateri so odporni celo na visoke ravni sevanja, kar odpira možnosti za življenje v vesolju, kjer so razmere prav tako ekstremne.
Najbolj presenetljivo pa je, da ekstremofile najdemo tudi v nas samih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta avstralska znanstvenika Barry Marshall in Robin Warren odkrila bakterijo Helicobacter pylori, ki preživi v kislem okolju človeškega želodca. Sprva so njune ugotovitve naletele na skepticizem, saj je veljalo, da v tako sovražnem okolju mikroorganizmi ne morejo uspevati. A dokazala sta, da H. pylori ne le preživi, ampak povzroča razjede z ustvarjanjem lastne mikroklimo. Leta 2005 sta za to odkritje prejela Nobelovo nagrado.
Življenje v želodcu in na Marsu?
Helicobacter pylori je izjemen primer prilagoditve: s pomočjo bičkov se premika skozi želodčne tekočine, z encimom ureazo nevtralizira kislino in sprošča toksine, ki poškodujejo tkivo. Slednje kaže, kako odporno je lahko življenje, tudi v pogojih, ki jih štejemo za nemogoče – temi, kislosti in nenehnem gibanju prebavnega sistema. Prav takšna vzdržljivost daje upanje, da bi podobni organizmi lahko preživeli na Marsu ali drugih nebesnih telesih.
Čeprav danes o Marsovcih ne sanjamo kot o bitjih z antenami, ampak kot o mikroskopskih organizmih, podobnih H. pylori, ostaja vprašanje odprto. Preučevanje ekstremofilov na Zemlji nas uči, da je življenje morda bolj razširjeno in prilagodljivo, kot si mislimo, ter da ga morda najdemo tudi tam, kjer najmanj pričakujemo – morda celo na Rdečem planetu.
Portal24; Foto: Pixabay