Temu, kar je moje, se ne odpovem
Moje življenje je nekako povezano s Prežihom. Rodil se je par sto metrov od mojega sedanjega doma, bil je prijatelj mojega pradeda, bil je boter moji babici. Večkrat so iz moje vazice dišale solzice iz Pekla. V šoli sem recitirala prvo poglavje Boja na požiralniku in s profesorico, ki me je pripravljala, sva se globoko poglobili v odtenke tega dela. Ko sedaj stopim iz hiše, sem v desetih korakih prav na tisti požiralniški livadi, ki je požrla Dihurja. Kri ni voda, Korošci imamo nekaj prežihovskega v sebi. Poseben pečat pa pusti Hudabivška Meta, ki se je do konca borila za svojo ljubezen in svoje otroke. „Temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, temu se ne odpovem … .“
In potem mi v zrelih letih v ta miselni in značajski okvir prileti, recimo, trditev, da je spol stvar izbire. Nekaj povsem materialno nemogočega nam neka iluzionistična, manipulativna, dobičkaželjna in nadrogirana klika vbija v kolektivno zavest. Vse s ciljem razgradnje osebnostnih temeljev dovzetnih ljudi. Saj veste, ko moškega enkrat prepričajo, da je ženska, je ultimativno njihov. Postane amorfmna značajska gmota, ki jo lahko zgnetejo v karkoli.
Temu se ne odpovem. Razumete?!
Recimo, LGBT podpira verski fanatizem, ki pripadnike te skupnosti meče s stolpnic. Razumete!? In jaz nisem več ženska, nisem več mama, sem moški in oče. Po želji. A temu najdragocenejšemu, da sem mama, se ne odpovem, me razumete!? In ne dotikajte se mojih otrok in vnukov! Razumete!? Tudi požiralniki, kakor koli kruti, so tudi moji. Njihovih lastnikov, seveda, a tudi moji in mojih sosedov, ki živimo tukaj. Ne afganistanski, ne maroški in ne nigerijski. Naši, slovenski! Zemlja, na kateri stoji moj dom, je moja! Moji otroci so samo moji otroci in moji vnuki so samo moji vnuki! Temu se ne odpovem, razumete zdaj!?
Saj veste, ko moškega enkrat prepričajo, da je ženska, je ultimativno njihov. Postane amorfmna značajska gmota, ki jo lahko zgnetejo v karkoli.
Veselila sem se države, kjer smo se s svojimi sodržavljani dogovorili, da bomo gospodarji na svoji zemlji. Za to smo plebiscitarno vzpostavili državno suverenost in jo z državotvornimi dejanji zaščitili. Zato imamo meje in mejne prehode, razumete!? Zato ne boste mojih vnukinj učili, da so lahko moški! Ne boste jim jemali stvarnega temelja, na katerem lahko organizirajo in kolikor toliko v miru preživijo svoje življenje Razumete zdaj!?
Pusti pri miru, kar ni tvoje
Moja vzgoja se je začela s „pusti pri miru, kar ni tvoje; pozdravljaj sosede; pomij stopnice; siromaku, ki pride k tvoji hiši, daj jesti; v počitnicah delaj in, ja, spoštuj lepoto glasbe in ne meči papirčkov na tla. Sicer se pa uči.“
In sem se učila. Poslušala in se učila. Je pa prišel čas, da spregovorim. In tako sedaj tukaj govorim. Pa ne vsem, ker vem, da se bo od mnogih odbilo. Vse se bo odbilo od Njega in Nje, ki sta Nekaj Posebnega. Ki sta „intelektualno“ zacvetela, ko so drugi ob kovidu umirali. Od Njiju, ki za posiljene in pobite ukrajinske otroke in pobite izraelske družine s strani okupatorskih zločincev vedno uporabita svoj vzvišeni „ampak“. Ni skrivnost, da je v politiki nadpovprečno veliko ljudi z narcistično osebnostno motnjo. In ti nam krojijo življenja.
Narcizem se razvije pri otroku, ki je bil bodisi zanemarjen, neljubljen, čustveno zavržen, ali pri otroku, ki je bil nekritično oboževan, povzdignjen nad druge, imenovan za nekaj posebnega. Razsute družine, psevdo-elitistične družine. In še huje je. Ne le politika, postali smo družba, ki ji je na veliko zavladal narcizem. Ljudje, ki ob pomorjenih ne začutijo tragedije ne izgube ne trpljenja in ne bolečine, niso ljudje obče človeških vrednot, ampak vase zavarovanoa grandiozna, sebična in mestoma blodnjava bitja. Uporabljajo laži in manipulacije. Čustveno gluha in slepa bitja, ki nikoli ne podvomijo vase, ki se jih noben argument ne prime, ki se imajo za Nekaj Posebnega.
Zanje je družina kakor kletvica
Takšna bitja so se dokopala do oblasti, ker jih je tudi med volilci veliko. Zato še vedno nikakor nočejo spodobno pokopati pobitih, kaj šele, da bi se kdo za ta zverinska dejanja opravičil. Ker so slepi za zločin in neobčutljivi za trpljenje. Takšni so. Zato postavljajo ograje okoli svojih še slovenskih domov, gradijo pa nadomestna domovanja v tujini in skrivajo prihranke na Kajmanih. Zato brezvestno segajo po naših hišah in prihrankih. Zato je zanje družina kakor kletvica.
Zato smo starš 1 in starš 2. Dom in domovina jim ne pomenita nič, Njim pripadajo jahte in chateauji. Zato so poteptali našo suverenost. Zato se nam iz Parlamenta in Vlade režijo v brk. Zato je Vič kot Afrika in zato jim ni mar za stanovalce Viča, ker oni že imajo rezervno Zatočišče za Posebne. Če jim ni torej mar, kaj bo z našimi življenji, zakaj bi jim bilo mar, kaj bo z našimi otroki, kaj bo s Slovenijo, kaj bo s Slovenci!? Zato podpirajo trgovino z ilegalnimi migranti. In ker se ne upremo, nas imajo za bedake.
Moč dialoga zgolj kot lepa pravljica
Pri teh ljudeh se sicer lepa pravljica o neskončni moči dialoga neizpodbitno konča. Dokler stvar ni usodna, jih je najbolje pustiti pri miru in se jim v velikem loku izogniti. Ko postane usodna za naša življenja, se jim je treba postaviti po robu. Civiliziran način je prinesla demokracija z uvedbo referendumov in volitev. Tu prevzemamo nalogo mi, ki svojih lastnosti ne pišemo z veliko začetnico. Ki smo se vedno pripravljeni učiti od boljših. Ki smo sposobni sebe kritično presojati. Ki se znamo opravičiti za svoje napake. Ki smo zrasli z nogami na trdnih tleh. Ki se trudimo razumeti, kdo smo in v kaj vzgajamo svoje otroke. Ki se trudimo razumeti fizikalne in fiziološke zakone nežive in žive narave. Ki se trudimo razumeti, kakšni so ljudje, s katerimi delimo ta trenutek in ta prostor.
Tisti, ki nekritično gledajo, poslušajo in berejo mainstream medije
Pa še ena skupina ljudi je. To so tisti, ki nekritično gledajo, poslušajo in berejo mainstream medije. Ne vemo, kakšni so ti ljudje v resnici, ker so jim naslikali lažno realnost. Kot v Severni Koreji, kjer device dejansko omedlevajo ob lepoti in božanskosti Kima. Lažejo nam in lažejo njim že desetletja. Glavno orodje so mediji, podprti z izjavami in dejanji levičarskih državnih podsistemov. Zato smo gledali krvavo bitko za RTV, v kateri je Ustavno sodišče določilo zmagovalca.
Imamo dve nalogi. Tiste, ki so Nekaj Posebnega, moramo preglasovati, tem slednjim pa odpreti oči. Če ne gre drugače, pa na ulici.
Hudabivška Meta se je od muke posušila in omahnila, nikoli ni bila nagrajena za svojo neskončno ljubezen in žrtvovanje, šibki Ožbej je pijan storil smrt v jezeru, otroci so se raztepli po svetu, Karnice so pa propadle. Ni nam tega treba. Konec koncev smo travniške požiralnike obvladali, treba je še te, ki so Nekaj Posebnega.
Pripis: Kolumna izraža stališča avtorice in ne nujno tudi stališča uredništva.