Intervju: Vladimir Prebilič, zeleni prehod je pogosto nerazumljen
Dr. Vladimir Prebilič je znano ime v slovenski javnosti. Dolgoletni uspešni župan Kočevja (4. mandat!), izredni profesor na Fakulteti za družbene vede in kot strokovnjak za področje varnosti (tudi sodobnih nevojaških varnostnih groženj) pogost komentator aktualnega družbenega dogajanja v slovenskih medijih. Kot kandidat na volitvah za evropski parlament nastopa na listi Vesne zelene stranke kot nosilec liste.
Stranka svoje delovanje gradi na štirih nosilnih stebrih in sicer na skrbi za okolju, zavzemanju za demokracijo, socialno pravičnost in ustvarjalnost. Mesec dni pred volitvami mu javnomnenjske ankete kažejo dobro, zato smo ga zaprosili za nekaj komentarjev ter odgovorov na zastavljena vprašanja, na katera se je z veseljem odzval.
Katere so po vašem mnenju glavne teme in izzivi, ki bodo krojili nov mandat evropskega parlamenta?
Svet stoji pred številnimi varnostnimi, ekonomskimi in okoljskimi izzivi. EU mora obstati, in da lahko obstane, moramo evropsko sodelovanje poglobiti. Rešitev za vse, predvsem številčno manjše države ni izolacionizem in nacionalizem, temveč še tesnejše sodelovanje in skupno nastopanje na globalnem parketu. Evropejkam in Evropejcem je potrebno zagotoviti varnost v vseh pogledih in jih obvarovati pred številnimi krizami.
To je mogoče samo, če bomo sodelovali! Pri tem ne more in ne sme biti vodilo, kaj je udobno in lahko narediti, temveč, kaj je prav. Čas je za državniško držo in ne politikantstvo, ki smo mu trenutno priča in katerega temeljni modus operandi je odlašanje s težkimi odločitvami in iskanje naklonjenosti ljudi. Preprosto moramo biti pogumni. Krize, v katerih smo trenutno in bomo v prihodnje, so skupne vsem – in treba jih je reševati poenoteno, v dobro ljudi. Inflacija, visoke cene energentov, naravne katastrofe, slabo delujoč zdravstveni sistem, posledice vojn v bližini… prizadenejo vse, “leve in desne”, zato so te delitve nesmiselne. Koncept, ki prinaša najbolj verodostojne odgovore, je prav zeleni koncept.
S stranko VESNA smo prednostne naloge zasnovali v šestih vsebinskih sklopih, ključnih za razvoj Evrope in kjer lahko ponudimo zelo konkretne rešitve, h katerim lahko evroposlanci konkretno prispevajo.
Kako ocenjujete trenutno vlogo Slovenije v Evropski uniji in kakšne spremembe bi predlagali, da bi okrepili naš položaj?
V prvi vrsti moramo odločitve in priložnosti, ki jih EU nudi, približati ljudem. Slovenija je namreč ena izmed držav, ki močno zaupa v EU, hkrati pa se premalo zanima zanjo. Če danes vprašate, kdo so naši poslanci bodo številni v zadregi. A to ni zadrega volivk in volivcev, temveč je odgovornost na strani izvoljenih.
Ti so preprosto preveč oddaljeni od vseh nas in premalo razumejo težave in tegobe vseh, ki živimo v Sloveniji. Hkrati pa državljani niso seznanjeni z zakonodajo, ki se sprejema na evropski ravni, čeprav ta odločilno vpliva na njihova življenja. Neaktivnost pri tem na široko odpira vrata dejstvu, da interesi Slovenije niso primerno predstavljeni in posledično zaščiteni.
A tu gre vse še korak dalje: mnogi so prepričani, da naši evroposlanci delujejo in glasujejo v dobro Slovenije. A v resnici glasujejo skladno s stališči njihovih evropskih poslanskih skupin ali velikih lobijev. Povrhu smo prisiljeni spremljati izvažanje notranjeslovenskih političnih sporov, ki v marsičem znižujejo ugled Slovenije. Vse bolj se zdi, da poslanci predvsem delujejo kot podaljšana roka posameznih političnih strank, popolnoma ob strani pa ostanejo ljudje, volivke in volivci, ki so jim mandat zaupali.
Globoko sem prepričan, da smo premalo aktivni, saj v EU ni pomembno, iz katere države posamezni poslanec, poslanka prihaja, temveč kakšne predloge predlaga in kako motiviran je poslanec, poslanka. Velikost naše države je prevečkrat zgolj udoben izgovor za premajhno prodornost.
Za kaj po vašem pri migracijah dejansko gre? Gre za stiske ljudi, ki iščejo streho nad glavo in delo? Gre za načrtno prevlado Islama? Gre za nov način vojskovanja, ti. zamenjavo populacije in prevzem Evrope pod upravo nekoga tretjega?
V prvi vrsti gre za stiske ljudi, ki pa niso vedno povezane z vojskovanjem, lahko so tudi povsem ekonomske, a vendarle gre za vprašanje preživetja – lahko je torej beg pred vojno ali beg pred lakoto in sušo, pred izkoriščanjem v nemogočih razmerah…
V zadnjem obdobju se vse več preseljevanja povezuje z globalnimi podnebnimi spremembami, kjer se pričakuje, da bo do 2050 domove prisiljeno zapustiti nepredstavljivih 250 milijonov ljudi. Večina teh vidi EU kot prostor, v katerem veljajo temeljne vrednote sodobnega sveta (demokracija, vladavina prava, svoboda govora, človekove pravice, …) in visoka raven varnosti. Težko je tovrstne migracije opredeliti kot načrten napad na evropske vrednote in naš način življenja, vsekakor pa tako Republika Slovenija kot vsa EU, ne naslavlja bistvenega in z migracijami neločljivo povezanega vprašanja – integracije. Brez prilagoditev prišlekov na evropski način življenja in kulture bo neizogibno prišlo do konfliktnih situacij.
A vseeno moramo biti jasni, da smo na neki točki, kjer se zdi, da so nelegalne migracije nov način delovanja v našem mednarodnem prostoru. Sam menim, da temu ne sme biti tako, da imamo pravni red, ki jasno določa, na kakšen način se prehaja meja. Torej prehaja se organizirano, z dokumenti, obstajajo pa seveda izjeme, kot določa humanitarno pravo.
Danes se zdi, da so te izjeme skorajda v nekaterih kontekstih postale pravilo, dejansko pa s tem rušimo mednarodni red, v katerem živimo. Tisti, ki potrebujejo pomoč, naj jo tudi dobijo, ampak niso pa morda čisto vsi do tega tudi upravičeni.
Migracije se pogosto povezujejo tudi z varnostjo. Kako bi po vašem mnenju morali v EU izboljšati sodelovanje in koordinacijo v boju proti terorizmu in zagotavljanju notranje varnosti?
Najprej bi morali rešiti problem zahodnobalkanske poti, ne pa da se s tem ukvarjamo, ko imamo že problem doma, na vratih. Očitno je EU premalo naredila na samem viru, da ti ljudje ne bi zapuščali domov in prihajali k nam. Evropske države igrajo umazano igro in tiho podpirajo npr. prekomerno izkoriščanje naravnih virov, ki poganjajo ljudi od doma.
Od Nigerije, kjer imajo nekatera evropska podjetja čudne koncesije, ki postavljajo poldržavne sisteme in ljudje seveda obupujejo in odhajajo, potem podpore nekaterim paravojaškim enotam v Afriki, ki povzročajo vojne in zaradi tega ljudje odhajajo… Treba je narediti nekaj, da bi ti ljudje ostali doma, in jim ponuditi možnost dostojnega življenja tam, kjer so doma. Če pa res želijo oditi, potem pa je to treba narediti na organiziran način.
Treba pa je pojasniti, da ljudje, ki prihajajo, niso teroristi. V terorističnih akcijah, ki so se zgodile, ne nastopajo današnji migranti pač pa ljudje, ki so že rojeni v Evropi. Zakaj do tega prihaja? Lahko pripišemo slabi ali pa neučinkoviti politiki na področju integracije. Prav tako pa ne smemo spregledati terorističnih dejanj, ki so jih zagrešili “avtohtoni Evropejci”, ki padejo v skrajne neofašistične ali neonacistične skupine (spomnimo se Breivika in masakra na Utoyi).
Boj proti terorizmu bi v EU lahko bil še bistveno bolj uspešen, če bi učinkoviteje delovale obveščevalno-varnostne službe, ter s poglobitvijo njihovega medsebojnega sodelovanja znotraj okvirja EUROPOL. Zagotovitev dodatnih virov (finančnih in kadrovskih) EUROPOL-u bi moral biti naslednji korak poglobitve delovanja EU. Hkrati pa je daleč najbolj uspešna oblika boja proti terorizmu učinkovita zunanja politika, ki ne vodi v izigravanja in izkoriščanja držav po svetu.
Kako ocenjujete trenutno stanje evropske skupne zunanje in varnostne politike? Katere izboljšave bi predlagali?
Zagovarjam sistem, kjer bi ljudje vstopali v EU skozi registracijske centre, kjer bi se lahko prijavili, dobili dovoljenje in normalno vstopili v EU. Ne pa, da so prisiljeni se tihotapiti, tvegati življenja in da jih drugi izkoriščajo.
Evropa danes nima samostojne obrambne kapacitete. Ima sicer mehanizem vojaškega kriznega odzivanja, pa humanitarnega kriznega odzivanja, dodanega s sistemom evropskih bojnih skupin, ki so zelo majhne. V evropskem obrambnem, oziroma strateškem kompasu opredeljeni cilji, ki smo si jih postavili pred štirimi leti skozi PESCO, to je trajno sodelovanje na obrambnem področju v evropski uniji, niso bili doseženi. Ničesar, kar smo si zadali, nismo do zdaj realizirali. Dejstvo pa je, da bo za varnost treba poskrbeti tudi pri sebi, ne bo dovolj se zanašati samo na dežnik Nata.
Novi izzivi, nova geopolitična dejstva, ki jih danes gledamo, pa kažejo, da je sodelovanje z najpomembnejšim zaveznikom, torej ZDA, lahko skrajno mukotrpno. Asimetrično razmerje v Natu, ko je ena država izrazito močnejša od vseh seštevkov vseh ostalih držav, torej bolj kot ostalih 30, ni neko kakovostno sobivanje, ker nam bo tisti, ki je močnejši, vedno narekoval, kaj moramo narediti. Zato je nujno začeti graditi lasten sistem kolektivne obrambe, ki bo izključno v upravljanju držav članic EU in bo sposoben obrambnega delovanja tedaj, ko je to potrebno. Izkušnje kažejo, da je predpogoj za to dvig obrambne in varnostne pismenosti Evropejk in Evropejcev, ki danes menijo, da bo za varnost poskrbel nekdo drug.
Kako vi razumete pojem zeleni prehod? Je to nekaj, na kar bi Slovenija morala biti pozorna in ga izkoristiti ali gre za muho enodnevnico? Kako moramo po vaše razumeti podnebne spremembe?
Podnebne spremembe so znanstveno dejstvo in nedopustno se mi zdi, da kdo to zanika z namenom populističnega zavajanja in pridobivanja političnih točk na ramenih prestrašenih ljudi.
Zeleni prehod definitivno vidim kot priložnost, ki jo moramo izkoristiti. Stroški neukrepanja bodo namreč neprimerno višji, kot prilagoditve, ki jih moramo in jih še lahko implementiramo sedaj. Pri tem pa je treba jasno poudariti vidik socialne pravičnosti pri tem – torej, da nihče ne ostane spregledan. Ko se pogovarjamo o pravičnem zelenem prehodu, se to zdi nekaj abstraktnega ali oddaljenega. Če pa povemo, da mora biti vsakomur omogočeno izkoriščanje sončne energije na lastni nepremičnini, obljubo postavimo v neki konkreten okvir. Prav tako, če rečemo, da moramo postati del evropske mreže hitrih potniških vlakov.
Moram se strinjati z izjavo, ki jo je dal Bas Eickhout, “spitzenkandidat” Evropskih Zelenih ob obisku Slovenije, ko so ga povprašali o zelenem prehodu, ki je pri nas še vedno pogosto nerazumljen: “Zeleni prehod je s strani političnih nasprotnikov namenoma predstavljen kot problem in ne kot reforma, ki bo zmanjšala razlike med bogatimi in vedno večjim delom revnih. Strah politične elite spremeniti stvari, ki se zdijo samoumevne, a so hkrati škodljive ljudem in okolju je velik in pogosto izhaja iz zagovarjanja partikularnih interesov. Problem ni zeleni prehod, ampak trenutni sistem, ki najprej prizadene najbolj ranljive regije in posameznike. Ko pride naravna katastrofa, se bogati hitro postavijo na noge, ranljivejši pa se mnogokrat sami ne znajdejo, kar smo videli tudi ob lanskih poplavah. Namen Zelenega dogovora je ‘nikogar pustiti ob strani’.”
Vzdrževanje nevzdržnega stanja, kar je neizvajanje zelenega prehoda, pomeni poglabljanje socialnih razlik in ustavljanje gospodarskega in siceršnjega napredka sodobnih družb. Vprašanje torej ne more biti ali zeleni prehod, temveč kako hitro. Njegovo neizvajanje bo vodilo v vedno nove okoljske katastrofe, kar si tako kot družba, pa tudi država, ne moremo privoščiti.
Podpirate jedrsko energijo?
Ključno se mi zdi, da bi – pred diskusijo o jedrski energiji – v Evropskem parlamentu odprli razpravo o solidarni prerazporeditvi presežkov energije, proizvedene iz obnovljivih virov. Nekatere države članice imajo boljše naravne pogoje kot ostale, denimo na Danskem imajo presežke vetrne energije, v Španiji pa sončne. Te presežke bi bilo treba ponujati drugim članicam po sprejemljivi ceni, ne pa da drug drugemu mastno zaračunavamo in se izsiljujemo. Na tej točki je smiselno razmišljati o sanjah Nikole Tesle, ki je trdil, da bi morala biti električna energija javno dobro in ne dragocena dobrina.
Energija pridobljena iz obnovljivih virov je od nas vseh in zato bi moralo biti špekulativno trgovanje z njo nedopustno. To bi lahko uredili s poglobitvijo evropske energetske unije, kjer bi se viški tako pridobljene energije s pomočjo cenovne kapice dajali na razpolago tistim, ki jo potrebujejo. Na ta način bi lahko v določenem obsegu naslovili nihanja v proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Prav je, da drug drugemu pomagamo tudi z energijo in mislim, da je to tudi smisel EU.
Po drugi strani pa v Sloveniji premalo izkoriščamo naravne možnosti, denimo vetrno energijo, solarno energijo, prav tako imamo ogromen potencial v prečrpalnih elektrarnah, ki ga v primerjavi z Avstrijo premalo izkoriščamo. Velik potencial hrambe energije iz obnovljivih virov je tudi s pomočjo zelenega vodika, ki je utečen postopek na Japonskem.
Resda ima proizvodnja energije iz obnovljivih virov slabo lastnost v nihanju proizvodnje in je treba več vlagati v omrežje in hrambo, a vendarle gre za demokratizacijo virov in posledično tudi razpršeno lastništvo, za uporabnike pa nižje stroške. V tem procesu lahko vsakdo sodeluje, vsakdo lahko ima neko napravo in je za njo odgovoren in solidaren z drugimi. Taki vložki, za katere so trenutno na voljo tudi izdatna evropska sredstva, pomenijo priložnost tudi za lokalno gospodarstvo, saj znamo te stvari narediti sami.
Pozdravljam razpravo o jedrski energiji, je pa nujno potrebno, da pri tem procesu državljankam in državljanom ponudimo kredibilne odgovore na tri najpomembnejša vprašanja. Prvič, koliko bo ta projekt skupaj s skritimi stroški stal (izgradnja odlagališča jedrskih odpadkov); drugič, kdo in v kakšnem razmerju ga bo financiral in tretjič, koliko bo stala energija proizvedena v takšni elektrarni?
EU jedrske energije trenutno ne financira, prav tako izkušnje kažejo, da je težko pridobiti posojila v bančni industriji za tovrstne projekte. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi ob vseh posojilih, ki jih bodo vračale generacije Slovenk in Slovencev, cena električne energije bila višja od tržnih cen energije na globalnem trgu.
Kako bi po vašem mnenju morala Evropska unija ravnati z državami članicami, ki kršijo načela pravne države?
EU mora stati na trdnih temeljih demokracije in vladavine prava. Za članice, ki tega ne spoštujejo, bi EU morala razmišljati o uvedbi sankcij, ki bi lahko vključevale tako finančne sankcije, pravne postopke ali pa začasno omejitev glasovalnih pravic v Svetu EU. V kolikor EU ne bo imela vzvodov, s katerimi bi obvladovala anomalije v demokracijah držav članic, potem se celotni obstoj EU postavi pod vprašaj.
Kateri so ključni ukrepi, ki jih EU mora sprejeti, da bi ostala konkurenčna na globalni ravni, še posebej v odnosu do ZDA in Kitajske?
Konkurenčnost evropskega gospodarstva je mogoče dosegati izključno skozi dva ukrepa: prvi je izvajanje zelenega prehoda, ki odpira nova delovna mesta, spodbuja gospodarstvo visoke dodane vrednosti in hkrati odpravlja posledice naravnih katastrof, ki na letni ravni v EU znašajo 50 milijard evrov in se povečujejo vsako leto. Zeleni prehod bo naredil evropsko gospodarstvo energetsko učinkovito, energetsko odpornejše in energetsko neodvisno.
Drugi ukrep pa je izdatno investiranje v znanost in razvoj, kjer nas obe, tako ZDA, kot Kitajska, z naskokom prehitevata. Ustvariti bo potrebno pogoje za delo mladih talentov, da ne bodo zapuščali Evrope, temveč bodo ustvarjali doma, to pa bo mogoče zgolj in izključno s pomočjo davčne razbremenitve srednjega razreda, ki žal vse bolj izginja v evropskih družbah.
Povsem jasno je, da nekoč inovativna Evropa ta primat izgublja. Jasno bo potrebno spregovoriti o carinski politiki in nekaterih trgovinskih dogovorih, pri čemer bo potrebno vsaj v določenem obsegu tudi zaščititi evropsko gospodarstvo.
Zdi se, da Kitajska z velikimi koraki prodira v Evropo, posebej na področju avtomobilske industrije. Se vam zdi, da to ogroža evropsko gospodarstvo ali ga dopolnjuje?
Prodor Kitajske na evropski trg je tipičen primer odsotnosti skupne zunanje in gospodarske politike EU. Ljudska Republika Kitajska spretno izkorišča razpoke in vrzeli med državami članicami EU, ter s strateško natančnostjo investira v najbolj kritično infrastrukturo nekaterih evropskih držav. Lep primer je Madžarska, kjer LRK postavlja največjo tovarno električnih vozil s kapaciteto proizvodnje 200 tisoč vozil na leto, hkrati je evropska avtomobilska industrija zaradi lastne pasivnosti na široko omogočila vstop kitajski avtomobilski industriji v Evropo. Sam ne ocenjujem Kitajske kot dopolnitev ponudbe na področju avtomobilske industrije, temveč kot veliko konkurenco.
V zadnjem letu smo bili priča zelo intenzivnim protestom kmetov po Evropi. Kaj je šlo v preteklosti narobe, da se danes kmetje počutijo ogroženi?
Predvsem mislim, da so šle stvari narobe, ker ni bilo dialoga in ker niso bile spoštovane razlike med posameznimi državami. Majhna kmetija v Sloveniji je nekaj povsem drugega kot npr. majhna kmetija na Nizozemskem…
Kmetijska politika je neposredno povezana s tem, kakšna hrana pride na vaš in moj krožnik, zato nikakor ni “samo” stvar kmetov, ampak vseh nas. Zadnjič me je presenetil podatek, da v EU vsak dan izgubimo 1000 kmetij. Tukaj gre predvsem za male kmetije, ki proizvajajo kakovostno hrano, trajnostno kmetujejo, a ne morejo konkurirati velikim kmetijsko-industrijskim obratom, ki npr. uvažajo poceni krmo iz tretjih držav in množično redijo živali za zakol.
Slovenske kmetije so v evropskem merilu majhne, zato jih moramo podpreti. Kmetom je treba poleg subvencij pomagati tudi na druge načine, da bo zdrava hrana po pošteni ceni postala evropska realnost, ne zgolj predmet zelenega zavajanja. Zato bomo v Evropskem parlamentu dosegli, da se tretjina denarja, ki ga EU danes namenjamo industrijskemu kmetijstvu, investira v trajnostno in ekološko usmerjeno kmetovanje.
Kaj je potrebno za prihodnje spremeniti na področju kmetijstva?
Zaščititi moramo prave kmete, torej tiste, katerih primarna dejavnost je pridelava hrane. Danes imamo v EU veliko ogromnih agro-živilskih korporacij, ki uvažajo poceni krmo in masovno vzrejajo živino, brez upoštevanja kakih ukrepov za dobrobit živali. Potem te živali in na koncu meso prevažajo po celi Evropi. Tako meso je poceni, ni pa kakovostno in tako “kmetovanje” ima ogromen okoljski odtis.
Ko pa govorimo o pravih kmetih, so to tisti, ki kmetujejo z upoštevanjem narave, saj se zavedajo, da brez narave ni hrane – da je treba skrbeti za kakovostno prst, čist zrak in pitno vodo, opraševalce … Kmetu je narava zaveznik. In povsod, kjer je na račun zaščite narave treba intenzivno kmetijstvo omejiti, morajo biti kmetje v to vključeni, oblikovani morajo biti ustrezni korektivni ukrepi in na koncu tudi finančna nadomestila.
Ocenjujem, da bi lahko ⅓ proračuna za kmetijstvo preusmerili od industrijskega v trajnostno. Predvsem v obliki spodbud za ekološko kmetijstvo, ki ga v večini vzdržujejo male kmetije (in te delajo v najtežjih pogojih, veliko jih propada), oz. za prehod kmetij k trajnostnemu kmetovanju. Celotno skupno kmetijsko politiko moramo preoblikovati na način, da bo spodbujala trajnostno in odporno kmetijstvo ter ekološkim kmetom omogočala dostop do zemlje.
Odpreti pa moramo tudi iskren pogovor o pravičnih razmerjih v tržni verigi – med pridelovalci in trgovci. Vsem je znano, da večina dela in zgolj malo denarja odpade na kmeta, medtem ko se veliki dobički ustvarjajo na računih velikih trgovcev – le nekaj velikih trgovskih verig obvladuje preko 75 % vse prodaje hrane. Potrebujemo drugačno razdelitev bremen.
Kako pomembno je po vašem mnenju, da mladi aktivno sodelujejo v političnih procesih, zlasti na evropski ravni, in kako bi jih spodbudili k večjemu sodelovanju?
Mladi bi morali v večji meri sodelovati v političnih procesih, saj odločamo predvsem o njihovi prihodnosti. Oni so tisti, ki imajo še vse življenje pred sabo in ki jih bodo odločitve, ki jih tudi v njihovem imenu, sprejemajo starejši, najbolj zaznamovale. Ravno zato si želim mlade spodbuditi tudi k volilni udeležbi.
Menim, da bi z namenom mlajše pritegniti k odločanju in aktivaciji, morali v Sloveniji znižati starostno mejo volilne pravice iz 18 na 16 let, kot to že velja za nekaj držav v EU. Vse tiste, ki trdijo, češ da se na mlade da lažje vplivati in da nimajo izoblikovanih stališč in vpogleda v te stvari, zavračam in trdim, da je ravno obratno in da ne smemo podcenjevati mladih. Je pa treba najti način, kako jim približati demokratične procese. Izobraževalni sistem očitno pri tem ni oz. je premalo uspešen.
Nujno potrebno pa je biti tudi samokritičen, saj je EU pri udejanjanju svojih politik neiskrena in pogosto tudi neučinkovita. Obljube na področju zelenega prehoda mladim, ki že dobro desetletje opozarjajo (Mladi za podnebno pravičnost, …) na nujne spremembe in izvedbo zelenega prehoda, niso bile realizirane. Žal je podobno tudi pri ostalih politikah. Ta neučinkovitost mlade razočara in jih oddaljuje od EU. Odgovor za večjo vključenost mladih se skriva v bolj transparentnem, iskrenem in poštenem odnosu do njih.
Kako pomembno je vprašanje demografije? Če se vam zdi slabo, kaj bi morali storiti za izboljšanje stanja?
Vprašanje demografije je izredno pomembno, saj neposredno vpliva na ekonomski razvoj, delovno silo, socialno varnost in trajnost javnih financ. Slabo demografsko stanje, kot so staranje prebivalstva in nizka rodnost, lahko povzroči težave, kot so pomanjkanje delovne sile, povečan pritisk na socialne sisteme in zmanjšana gospodarska rast. Dejstvo je, da se v Sloveniji soočamo s problemom starajoče se družbe, ki ga ne naslavljamo dovolj – še vedno nimamo rešenega vprašanja dolgotrajne oskrbe, primanjkuje predvsem kadrov, tudi prostorski pogoji niso idealni glede na trende.
Migracije ne morejo rešiti demografskih izzivov, zato sam vidim delno rešitev v ustvarjanju pogojev mladim za kvalitetno življenje in načrtovanje družine. Skoraj neverjetno se zdi, da Slovenijo zapuščajo mladi izobraženi kadri in nihče se ne sprašuje, kaj bi lahko naredili za preprečitev tovrstnega stanja. Jasno je, da bo potrebno vprašanje stanovanje politike postaviti na evropsko raven, morda kot steber evropskega socialnega sklada, saj države članice EU same niso sposobne ali ne želijo tega vprašanja nasloviti doma. Zavzemam se za oblikovanje evropskega proračunskega vira, ki bi ta vprašanja sistemsko naslovil. Trg tega vprašanja očitno ne bo rešil sam.
Kaj so trenutno največji varnostni izzivi Evropske skupnosti?
Po raziskavah javnega mnenja, sta največji grožnji v EU socialna izključenost in revščina. Kar 95 milijonov Evropejk in Evropejcev živi na pragu revščine, medtem ko se v številnih državah neučinkovito spopadajo s socialno izključenostjo različnih skupin prebivalcev: starejših, ki ostajajo doma sami brez pomoči, priseljencev, kjer še vedno srečujemo geto naselja v številnih evropskih mestih in mladih, katerim se ne zagotavlja duševna pomoč in se jih prepušča pastem individualizirane družbe ter socialnih omrežij. Prav te razmere so izhodišča za pojav ekstremnih gibanj in političnih strank ter pomembno pojasnjujejo vzpon skrajne desnice v EU.
Kako omenjene varnostne izzive učinkovito nagovoriti?
Varne družbe so tiste, ki zagotavljajo visoko kvaliteto življenja vsem pripadnikom in ne izključujejo bodisi posameznikov ali skupin. Na tem področju EU stori premalo, zato bi bilo smiselno vprašanje socialne integracije nasloviti horizontalno – v vseh državah članicah EU.
Kako ocenjujete trenutno politično klimo v Sloveniji in kakšen vpliv ima ta na vaše delovanje v politiki?
Slovenski politični prostor je polariziran, ali še huje – navidezno polariziran, kar se kaže ob tem, da tako leve kot desne vlade vlečejo določene enake poteze, le komunikacija je drugačna, kar med ljudmi ustvarja vtis razdeljenosti. Ni zastonj pregovor “Deli in vladaj.” Lažje je vladati razdeljenim ljudem, kot povezovati in iskati resnične rešitve.
Dodatno zmoti tudi to, da te svoje notranje razprtije tako levi kot desni politiki prenašajo v EU, namesto da bi – vsaj navzven, kot recimo sosedje Hrvati – delovali enotno. To škodi ugledu Slovenije v EU in svetu.
Sam vidim vlogo politika drugače – državniško. Da ne delamo od volitev do volitev, ampak za dolgoročne cilje. Ti niso vedno nujno priljubljeni ali takoj dobro sprejeti, a le s sledenjem jasni viziji so možne spremembe na bolje – za vse.
Slovenija se sooča z nekaterimi gospodarskimi izzivi, vključno s pomanjkanjem delovne sile. Kaj moramo storiti?
Najhitrejša rešitev je priseljevanje kvalificirane delovne sile. To lahko pokažem tudi na primeru Kočevja, kjer smo denimo problem zdravstvene oskrbe rešili s priseljeno delovno silo.
Srednje- in dolgoročne rešitve pa vidim skozi izboljšanje pogojev za mlade in družine ter vlaganje v izobraževanje in usposabljanje, da bi povečali domačo delovno silo in zmanjšali beg možganov. To lahko spet utemeljim na primeru Kočevja, kjer mladim, ki se odločijo izobraževati doma, za deficitarne poklice, namenimo občinske štipendije.
V luči nedavnih geopolitičnih napetosti v Evropi, kakšno vlogo bi morala po vašem mnenju igrati Slovenija v mednarodni skupnosti?
Slovenija bi morala aktivno prispevati k stabilnosti in varnosti v Evropi, z okrepitvijo sodelovanja z EU in Natom ter promovirati mirno reševanje sporov in dialog med državami. V EU se premalo pogovarjamo o miru, četudi vsaka vojna za seboj pušča uničujoče posledice in zaznamuje več generacij.
Kakšne so vaše prioritete v zvezi z izobraževanjem? Kako vidite vpeljevanje hrvaščine ali albanščine v komunikacijo s starši po šolah?
Izobraževanje mora slediti trendom in zahtevam časa, v katerem se nahajamo. Predvsem je treba mlade vzgajati tako, da bodo znali – ob poplavi lažnih novic in informacij – iskati prave vire in ločevati resnico od poustvarjenih podob. Večji poudarek bi morali dati nekaterim povsem aplikativnim znanjem, kot je recimo finančna pismenost, tudi aktivno državljanstvo. Predvsem pa nasloviti problem duševnega zdravja.
Tudi ob vsebinski prenovi in posodobitvi kurikulumov je to več kot dovolj izzivov, ki jih je treba reševati, dovolj resnih vprašanj. Namesto, da bi se jih politika lotila, pa je spet navrgla nekaj “popra” z idejo vpeljave jezikov nekdanje Jugoslavije v šole, kar ocenjujem nepotrebno provokacijo.
Digitalizacija je ključna za prihodnost Slovenije. Kakšni bi vi spodbujali digitalno preobrazbo v državi?
Slovenija se je procesa digitalizacije lotila na napačnem koncu. Predvsem bi morala zagotoviti dostop do virtualnega sveta (internet) vsem v Sloveniji, čemur pa ni tako. Še vedno se srečujemo z obširnimi področji sivih oziroma belih lis, kjer dostop do interneta v 21. stoletju ni mogoč. Ministrica obljublja razpise za izragdnjo omrežja že dve leti, a se v tem času ni veliko premaknilo. Takšno stanje onemogoča skladni regionalni razvoj države in ustvarja občutek Slovenije dveh hitrosti.
Digitalizacija mora postati del izobraževalnega sistema, saj lahko v stihijski obliki predstavlja večjo nevarnost, kakor dodano vrednost. Menim pa, da zgolj spodbujanje digitalizacije brez skrbi za socialno zdravje družbe ni vedno najboljša stvar.
V zadnjem času so se pojavila vprašanja o medijski svobodi in pluralnosti v Sloveniji. Kakšno je vaše stališče do teh vprašanj in kako bi jih rešili?
Brez svobodnih medijev ni demokracije.
Pomembno bi bilo in kar pri nas pogrešamo je to, da bi bil medijski prostor resnično uravnotežen in si ga ne bi prilaščala (a) vsakokratna politika – ko govorimo o javnih medijih oz. (b) različne interesne skupine, ko govorimo o medijih, ki jih obvladuje zasebni kapital. Neodvisni mediji igrajo ključno vlogo pri nadzoru oblasti in omogočajo državljanom, da so informirani in angažirani v družbenih in političnih procesih. Če si vsakokratna politika na vodilne funkcije nastavi svoje ljudi, ta funkcija nadzora pade in mediji postanejo le še podaljšano strankarsko trobilo. To se pri nas kaže v vseh – levih in desnih – vladah. Javni mediji morajo ohraniti posebno mesto in svoje poslanstvo izvajati v interesu javnosti, neodvisno od političnih ali korporativno-tržnih vplivov.
Dodatne izzive prinaša tudi digitalizacija in selitev vsebin na splet, tudi na družbena omrežja, kjer je toliko več nevarnosti za širjenje lažnih novic. Tanka je meja med omejevanjem svobode govora ter nadzorom nad lažnimi novicami in sovražnim govorom.
Če bi bili imenovani za komisarja in bi lahko prosto izbrali področje, katero bi izbrali in zakaj?
Kljub majhni verjetnosti imenovanja na funkcijo komisarja, ocenjujem za Slovenijo strateškega pomena sektor infrastrukture. Geostrateška lega naše države namreč ne more biti v celoti izkoriščena, v kolikor ne razpolagamo s sodobno prometno infrastrukturo (hitre železnice, kvalitetno avtocestno omrežje in kolesarske povezave), pozabiti ne smemo pa tudi na področje nadgradnje digitalne infrastrukture. S takšnim pristopom bi našo državo naredili še konkurenčnejšo pri pridobivanju neposrednih tujih in vzpodbudi domačih naložb.
Še kakšno sporočilo za naše bralce?
Tako Slovenijo kot Evropo že vsaj 30 let vodijo iste politične opcije. Če ste s stanjem, kakršnega imamo danes, zadovoljni, vam ni treba storiti ničesar. Če pa verjamete, da Slovenija in Evropa zmoreta več in bolje, izberite kandidate, ki imamo #PogumZA drugačno politiko!
Hvala lepa!
Edvard Kadič
Portal24; Foto: Boštjan Selinšek
Objava Intervju: Vladimir Prebilič, zeleni prehod je pogosto nerazumljen je bila najprej objavljena na Portal24.