Kako razvajeni otroci iščejo pozornost: Pet tipičnih vedenj
Starši pogosto žongliramo med službo, gospodinjstvom in vzgojo, zato se lahko zgodi, da otroci na različne načine iščejo našo pozornost. Nekateri otroci, ki so morda deležni preveč popuščanja ali imajo občutek, da niso dovolj opaženi, razvijejo specifične vzorce vedenja. Ti vzorci so lahko opozorilni znak, da si otrok na svoj način želi več bližine ali potrditve od staršev.
Eden izmed pogostih načinov, kako otroci iščejo pozornost, je pretiravanje v svojih reakcijah. Če na primer otrok pade in se le rahlo udari, lahko začne glasno jokati ali celo vpiti, kot da je poškodba veliko hujša, kot je v resnici. Takšno vedenje ni nujno znak šibkosti, temveč poskus, da starše hitro pritegne k sebi. Otroci hitro ugotovijo, da dramatične reakcije sprožijo takojšnjo skrb in tolažbo, kar jim daje občutek pomembnosti. Starši se v takih trenutkih pogosto znajdejo v dilemi, ali otroka pomiriti ali ga spodbujati k samostojnosti, a ključno je prepoznati, kdaj gre za resnično stisko in kdaj za igro.
Drug značilen znak je nenehno nasprotovanje ali prerekanje z odraslimi. Otrok, ki si želi pozornosti, bo morda ugovarjal vsaki mali stvari – od tega, kaj bo jedel za zajtrk, do tega, kdaj je čas za spanje. S tem vedenjem skuša podaljšati interakcijo s starši, saj vsako prerekanje prinaša dodatne minute pogovora, četudi je ta pogosto napet. Čeprav je lahko takšno obnašanje za starše izčrpavajoče, je pomembno razumeti, da otrok na ta način morda nezavedno preverja meje in išče potrditev, da je vreden njihovega časa.
Iskanje pohvale za vsako malenkost
Tretji tip vedenja se kaže v pretiranem pričakovanju pohvale ali priznanja za vsako opravljeno nalogo, pa naj bo še tako majhna. Otrok lahko na primer pričakuje navdušenje staršev, ker si je sam zavezal čevlje ali pospravil igrače, čeprav to počne že dolgo časa. Takšno vedenje izhaja iz želje po nenehni potrditvi, ki jo razvajeni otroci pogosto povezujejo z ljubeznijo in pozornostjo. Če starši pohvalijo vsako dejanje, otrok to dojema kot dokaz, da je v središču njihove pozornosti, kar lahko vodi v odvisnost od zunanje potrditve.
Poleg teh treh tipov vedenja je pomembno omeniti, da otroci niso nujno “razvajeni” v negativnem smislu, temveč so lahko le zmedeni glede tega, kako drugače pridobiti toplino in bližino staršev. Vzgoja, ki uravnoveša ljubezen in postavljanje meja, lahko pomaga preusmeriti te vzorce v bolj zdrave oblike izražanja. Starši lahko na primer uvedejo rutine, kjer otrok ve, kdaj bo imel čas z njimi, kar zmanjša potrebo po dramatičnih izpadih ali prerekanju. Pomembno je tudi, da otroka spodbujajo k samostojnosti, hkrati pa mu pokažejo, da je ljubljen ne glede na njegove “predstave”. Tako bo otrok sčasoma razumel, da mu ni treba tekmovati za starševsko pozornost, saj je ta že zagotovljena.
Portal24; Foto: Pexels