NASA spremlja skrivnostno anomalijo v Zemljinem magnetnem polju
Zemljino magnetno polje, ki ščiti planet pred škodljivimi sončnimi delci, skriva nenavaden pojav, ki že vrsto let vznemirja znanstvenike. NASA pozorno spremlja tako imenovano južnoatlantsko anomalijo (SAA), obsežno območje oslabljene magnetne intenzivnosti, ki se razteza med Južno Ameriko in jugozahodno Afriko. Skrivnostni pojav, ki ga nekateri opisujejo kot “udrtino” v Zemljinem magnetnem ščitu, sicer ne vpliva neposredno na življenje na površju planeta, a predstavlja resno grožnjo za tehnologijo v vesolju. Sateliti in vesoljska plovila, ki prečkajo to območje, so izpostavljeni povečani nevarnosti okvar zaradi visokoenergijskih protonov, ki jih Sonce sprošča v vesolje.
Južnoatlantska anomalija je za znanstvenike hkrati izziv in priložnost. Mednarodna vesoljska postaja in drugi orbitalni objekti, ki krožijo na nizkih višinah, pogosto prečkajo to območje, kjer zmanjšana magnetna zaščita povečuje tveganje za tehnične težave. Občasni kratki stiki in izguba podatkov so le nekateri od manj hudih učinkov, medtem ko lahko hujše poškodbe trajno onesposobijo ključne komponente satelitov, piše Science Alert. Zato operaterji pogosto izklapljajo sisteme, preden vesoljska plovila vstopijo v anomalijo, kar poudarja njeno resnost.
Vzroki in razvoj anomalije
Raziskovalci menijo, da je primarni vir Zemljinega magnetnega polja gibanje staljenega železa v zunanjem jedru planeta, ki ustvarja električne tokove. Vendar pa anomalija kaže, da ta proces ni povsem enakomeren. Pod afriško celino leži ogromen rezervoar gostega kamna, znan kot afriška velika provinca nizke strižne hitrosti, ki naj bi motil nastajanje magnetnega polja. Ta geološka posebnost, skupaj z nagibom magnetne osi Zemlje, prispeva k oslabitvi polja na tem območju. Geofizik Terry Sabaka iz Nasinega centra Goddard je pojasnil, da je magnetno polje sestavljeno iz več prekrivajočih se virov, kar nakazuje na kompleksnost pojava.
[embedded content]
Še bolj zanimivo je, da se anomalija spreminja. Raziskave kažejo, da se počasi premika proti zahodu, kar so potrdile meritve s sateliti CubeSats leta 2021. Poleg tega so znanstveniki leta 2020 odkrili, da se SAA deli na dve ločeni celici, vsaka z lastnim središčem minimalne magnetne intenzitnosti. Ta razcep odpira nova vprašanja o prihodnjem razvoju pojava in njegovih dolgoročnih učinkih.
Pogled v preteklost in prihodnost
Južnoatlantska anomalija ni novost. Študija iz leta 2020 je pokazala, da gre za ponavljajoč se pojav, ki je morda vplival na Zemljo že pred 11 milijoni let. To nakazuje, da anomalija ni povezana z morebitnim obračanjem magnetnih polov planeta, ki se zgodi le na stotisoče let. Kljub temu znanstveniki še ne razumejo povsem njenih vzrokov in posledic. Novejše raziskave iz leta 2024 pa so razkrile, da SAA vpliva celo na pojavnost auror, kar dodatno poudarja njeno širšo vlogo v Zemljinem magnetnem sistemu.
NASA vidi v anomaliji priložnost za poglobljeno raziskovanje. Njeni viri in strokovne ekipe so idealno opremljeni za preučevanje tega zapletenega pojava. Kot je poudaril Sabaka, je nadaljnje opazovanje ključno za izboljšanje modelov in napovedi. Čeprav SAA trenutno ne ogroža življenja na Zemlji, njeni učinki na vesoljsko tehnologijo in potencialne spremembe v prihodnosti ostajajo v središču znanstvene pozornosti. Ta ogromna magnetna uganka tako še naprej navdihuje raziskave in potrjuje, kako malo v resnici vemo o silnih silah, ki oblikujejo naš planet.