Knjiga Igorja Omerze “Milan Kučan in Udba”: Razkritje zakulisja delovanja slovenske tajne Policije
V prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve je nedavno potekala predstavitev nove knjige z naslovom “Milan Kučan in Udba”, avtorja Igorja Omerze. Dogodek je pritegnil veliko zanimanja javnosti in medijev, saj knjiga prinaša številne še nikoli objavljene dokumente slovenske tajne politične policije, ponarodelo Udbe, in osvetljuje delovanje Milana Kučana v tistem obdobju.
Predstavitev je otvorila bivša poslanka SDS Mojca Škrinjar, ki je v imenu predsedstva VSO (Vseslovensko združenje za vrednote slovenske osamosvojitve) izrekla uvodne besede. Pohvalila je delo Igorja Omerze in poudarila, da njegove knjige vedno pričakujemo kot kriminalke, čeprav temeljijo na resničnih dejstvih. Avtor Igor Omerza je nato pojasnil, da knjiga obsega 560 strani ter vsebuje fotografije in faksimile dokumentov. Poudaril je, da je v imenskem kazalu navedenih preko tisoč oseb.
Knjiga prinaša nove, doslej še nikoli objavljene dokumente Udbe, v manjši meri pa tudi partijske dokumente. Namen knjige je ustvariti okvir, v katerem se bolje razume poročanje Udbe Milanu Kučanu. “Konec koncev je bila Udba zasebna tajna Policija komunističnega vrha Slovenije,” je dejal Omerza. Naslovna fotografija knjige prikazuje Kučana leta 1958, ko je kot 17-letnik vstopil v Zvezo komunistov.
Kučanova povezava z Udbo
Knjiga podrobno opisuje, kako, kaj in kdaj je Udba poročala Kučanu, ter kaj je Udba pisala o njem samem. Po besedah Omerze je Kučan redno prejemal poročila Udbe, ki so pokrivala obdobje od leta 1969 do leta 1990. V operativnih poročilih se pojavlja kot osebnost, ki je bila predmet analiz in nadzora. Udba je pri poročanju uporabljala mikrofoni v stenah, telefonsko prisluškovanje, zalezovanje, tajne preiskave in tajno fotografiranje ter poštni nadzor.
Eden od zanimivih primerov, ki jih opisuje knjiga, je povezava Kučana z zalezovanjem literarnih in političnih osebnosti, kot so Dimitrij Rupel, Janez Janša in France Bučar. Omerza je izpostavil, da je prvo znano poročanje Udbe Kučanu iz novembra 1969, ko je Boris Pahor v Trstu izdal knjigo z naslovom “Odisej ob jamboru”. Udba je nato začela pleniti knjige Pahorja na meji, poštah in po domovih.
Primer 57. številke Nove revije
Omerza je spomnil tudi na tajni sestanek Kučana in sodelavcev ob izidu 57. številke Nove revije, kjer so sklenili, da se o njej ne bo poročalo. Prav tako so razmišljali o kazenskem pregonu avtorjev, kot so Ivo Urbančič, Jože Pučnik in France Bučar. “Ali je bil to Kučanov trud, da se ideje 57. številke Nove revije ne bi slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu avtorjev vsekakor ne spadata v demokratični repertoar,” je dejal Omerza.
Primeri nadzora in cenzure
Knjiga razkriva tudi primere, kako je Kučan preprečeval tiskanje knjig, kot je “Neminljiva Slovenija” Cirila Žebota, in kako je tajna policija intenzivno čistila dokumentacijo v zadnjih letih propadlega režima. Omerza opisuje, kako so dokumenti Udbe prihajali v glavni center tajne policije v Slaviji iz trinajstih centrov, največji delež pa je prispevala Ljubljana.
Omerza je poudaril, da je v zadnjih letih propadlega režima tajna policija intenzivno “čistila” dokumentacijo, zlasti od leta 1987 dalje. Knjiga “Milan Kučan in Udba” prinaša pomemben vpogled v delovanje slovenske tajne policije in njeno povezavo z vrhom komunističnega režima, vključno z Milanom Kučanom.
Predstavitev knjige je zaključila z vprašanji in odgovori, kjer je Omerza podrobneje pojasnil nekatere vidike svojega raziskovanja. Knjiga je že na voljo v knjigarnah in pričakuje se, da bo vzbudila veliko zanimanja med bralci, ki jih zanima zgodovina slovenske osamosvojitve in vloga tajne policije v tem obdobju.
[Vir in foto: Nova24TV]; Portal24