Screenizem: Posledice so škodljive, prva tri leta pa ključna
Screenizem je izraz, ki se danes vse bolj uporablja. Poznamo ga tudi kot digitalni avtizem. Psihologi pojasnjujejo, da bi to lahko najpreprosteje označili kot določeno odvisnost od ekranov.
Večina ljudi veliko svojega prostega časa preživi na pametnem telefonu, računalniku in pred televizijo.
Temu so žal izpostavljeni tudi otroci.
Ekrani, torej televizija, mobilni telefon, tablica in podobno, imajo lahko pozitivne in negativne učinke, odvisno od vsebine in dolžine uporabe.
Ena od raziskav o predšolskih otrocih pred malimi zasloni, je pokazala, da je 79 odstotkov otrok, mlajših od dveh let, že začelo uporabljati zaslone.
Strokovne smernice navajajo, da otrok te starosti sploh še ne bi smeli gledati v ekran, pravi psihologinja Barbara Miletić.
Psihologinja pojasnjuje, da veliko staršev predšolskih otrok daje svojim otrokom zaslone za zabavo. Več kot tretjina staršev meni, da so elektronske naprave koristne za otroke pri učenju.
Skoraj polovica staršev ne zna oceniti, ali so elektronske naprave za njihove otroke škodljive ali koristne.
Elektronski mediji za otroke imajo lahko izobraževalno funkcijo in omogočajo lažji dostop do vsebin za pridobivanje novih veščin in kompetenc.
Omogočajo tudi komunikacijo z ljudmi, ki so fizično oddaljeni ali nedosegljivi. Seveda obstaja tudi druga plat medalje.
Negativne posledice čezmerne izpostavljenosti otrok ekranom
Dokazano je, da otroci predšolske starosti pretirano gledajo v ekrane (televizija, mobilni telefoni, tablice). Priporočila za najdaljši čas pred zaslonom za otroke, stare od tri do šest let, so do dve uri na dan.
Omenjena raziskava je prišla tudi do ugotovitve, da vsak tretji otrok med obroki vsaj včasih uporablja elektronsko napravo.
Ob pogledu na ekran nismo osredotočeni na to, kaj in koliko pojemo. To lahko privede do tega, da pojemo več, kot potrebujemo.
Če se ta navada izvaja dlje časa, se lahko pojavijo težave z debelostjo.
Družinski obroki so lepa priložnost za komunikacijo in povezovanje družinskih članov, kar je težko, če so prisotni zasloni.
Poleg debelosti lahko sedeč način življenja, od zgodnjega otroštva, povzroči težave, povezane z razvojem grobe motorike, opozarja Miletić.
“Poleg razvoja grobe motorike lahko s pretirano uporabo medijev upočasnimo tudi razvoj fine motorike, če graf motoriko nadomestimo s tipkanjem po mobilnem telefonu ali igralni palici. V praksi je razvidno, da ima vse več otrok v letu pred vstopom v šolo težave s pravilnim držanjem svinčnika. Če na primer otrok pretirano uporablja igralno palčko, se sinapse v možganih, ki so odgovorne za tak prijem, okrepijo, saj dobijo možgani sporočilo, da otrok tak prijem potrebuje, ker ga pogosto uporablja,” dodaja.
Prav tako se je pokazalo, da kar 90 odstotkov predšolskih otrok pred spanjem uporablja elektronske naprave. Zasloni oddajajo tako imenovano modro svetlobo, ki upočasni izločanje melatonina, ki je pomemben regulator spanja. Z drugimi besedami, svetloba zaslona nas lahko prebudi, vodi pa lahko tudi v nespečnost.
Vsebina risank in iger je običajno zasnovana tako, da prikazuje zelo hitro spreminjajoče se dejavnosti. Vsebina je zanimiva, polna barv in interakcije. Glede na to se lahko otrokom zdi resnično življenje (onkraj ekrana) dolgočasno ali prepočasno.
Tudi realni svet je takšen, da svojih potreb in želja ne moremo uresničiti z “enim klikom”, temveč zahteva določeno mero truda. Pogosto tudi odlaganje takojšnje zadovoljitve naših potreb. Razvoj veščin samokontrole se je izkazal za eno najpomembnejših determinant kasnejše kakovosti življenja.
Pojavijo se nasilno vedenje, razvojne težave in težave z govorom
Miletić še ugotavlja, da otroci različnih starosti ali razvojnih stopenj različno interpretirajo in doživljajo svet okoli sebe, vključno z medijskimi vsebinami. Na primer, risanke ali igrice, v katerih prevladuje agresivna vsebina, lahko negativno vplivajo na predšolske otroke.
Še vedno se učijo obvladovati svoja čustva in vedenje ter težko razlikujejo resničnost od fikcije. Dolgotrajna izpostavljenost takšnim vsebinam lahko povzroči normalizacijo nasilja. Nasilno vedenje lahko začnejo dojemati kot normalen in zaželen način reševanja medsebojnih konfliktov.
Če otrokovo življenje pred ekranom postane večinski nadomestek za interakcijo z vrstniki in igro, ima lahko težave pri razvoju socialnih komunikacijskih veščin in socialno-emocionalnem razvoju nasploh.
Težave se lahko pojavijo tudi pri razvoju govora in jezika
Ker so igre večinoma v angleščini, se je otroci naučijo prej kot materinega jezika. Če otrok ni dovolj izpostavljen govornim situacijam, lahko pride do zaostanka v razvoju govora, kar lahko dodatno vodi v težave v socialnih interakcijah.
Televizijske vsebine, predvsem tiste, ki so namenjene otrokom, so zelo pogosto tudi polne oglaševalskih vsebin.
Ker otroci še nimajo razvitega kritičnega mišljenja, tudi ne sposobnosti uvida v dolgoročne posledice, lahko oglaševalske vsebine nanje delujejo zelo sugestivno.
Prav tako psihologinja opozarja, da so medijske vsebine lahko eden od dejavnikov, ki vplivajo na ustvarjanje podobe lastnega telesa. Otroci vse prej pokažejo nezadovoljstvo z lastnim videzom, nekateri že od šestega leta dalje, kar lahko kasneje igra vlogo pri razvoju motenj hranjenja.
Kaj lahko storijo starši?
Raziskave Poliklinike za zaščito otrok kažejo, da le 58 odstotkov staršev predšolskih otrok, otrokom postavlja pravila glede izpostavljenosti vsem zaslonom. 25 odstotkov staršev nima nobenih pravil v zvezi z naštetim, ostali pa imajo pravila v zvezi le za nekatere elektronske naprave.
Obstoječa pravila, ki jih postavljajo starši, se večinoma nanašajo na skupni dovoljeni čas uporabe. Le malo jih je povezanih z vsebinami, ki jih otrok spremlja na malih zaslonih.
Psihologinja poudarja, da lahko starši s postavitvijo določenih pravil in smernic otroku pomagajo, da se izogne vse pogostejši težavi negativnega vpliva ekrana.
Svetuje naslednje:
- po ogledu risanke ali skupni igri se pogovorite o izkušnji, ki ste jo doživeli
- postavite omejitve – omejite čas uporabe medijev (otroci, mlajši od dveh let, naj ne gledajo v ekrane, otroci od tretjega leta do šolanja lahko pred njimi preživijo največ dve uri na dan).
- ponuditi otroku na izbiro več izbranih in ustreznih vsebin je bolje kot pustiti, da si sam izbere risanke na televiziji ali internetu.
- pomagajte predšolskemu otroku razlikovati resničnost od domišljije in fikcije (na primer, ko lik v risanki pade s stavbe in nadaljuje s tekom).
- izklopite televizijo, ko je ne gledate – čeprav na televizijsko vsebino ni pozornosti, se je izkazalo, da delovanje televizije v ozadju povzroča slabšo kakovost igre pri otrocih in hitrejšo raztresenost.
- med učenjem naj bo mobilni telefon izven otrokovega dosega – dokazano je, da lahko že sama bližina mobilnega telefona (tudi če ga ne uporabljamo) deluje moteče pri osredotočanju na učenje.
- bodite vzor – otroci bolj verjamejo v to, kako se obnašamo, kot v to, kar govorimo. Raziskave so pokazale, da je daljše gledanje televizije staršev povezano z daljšim gledanjem televizije njihovih otrok.
- dogovorimo se o družinskih pravilih glede uporabe medijev (npr. vse mobilne telefone pred spanjem pospravimo na posebno mesto, med obroki se ne javljamo na telefon, med obroki je televizija izklopljena, tudi med učenjem in igranjem).
Zasloni so del našega vsakdana in ne glede na to, kako se trudimo, jim ne moremo ubežati. Namesto skrajnosti, kot je popolna prepoved uporabe zaslona ali popolna svoboda izbire, Miletić navaja, da obstaja tudi tretja možnost. Uporaba elektronskih medijev ob omejitvi vsebine in časa uporabe. S kakovostno komunikacijo z otroki, že v predšolski dobi, je mogoče postaviti dobre temelje za razvoj medijske pismenosti v poznejši starosti.
vir Foto: Pexels
Ne spreglejte…
Otroci, mlajši od 13 let, so premladi za socialna omrežja
Ameriški zdravnik Vivek Murthy je ocenil, da so otroci, mlajši od 13 let, premladi za družbena omrežja, saj še “razvijajo svojo identiteto”. Meta, Twitter in množica drugih velikanov družbenih medijev omogočajo 13-letnikom, da se pridružijo njihovim platformam… več tukaj.