Smo res tako šlampasto vzgojili naše potomce?
Prej ali slej pridejo trenutki, ko človek ugotovi, da ni več primeren za ”ta svet”. Črno je postalo belo in belo črno. Če bi mi pred 50 leti rekli, da imajo lahko tudi moški menstruacijo, bi bila prepričana, da so ali pijani ali zblazneli. Danes moram biti tiho in verjeti.
Po eni strani imamo polna usta strpnosti, po drugi strani pa na vso moč ploskamo sovražnostim celo na tako eminentnih dogodkih, kot je Prešernova proslava. Menda smo edini pod soncem, ki imamo državni praznik v čast kulturi, tik pred sprejetjem pa je ”Novela zakona o tujcih”, ki naj bi spet omilila pogoje glede znanja slovenskega jezika.
Pa bomo spet tam, kjer smo bili nekoč: v ”skupnih jedrih”! Hvala vam, politiki!
Ne, nisem še pozabila na 571 novinarjev, ki so z lažnimi obsodbami o domnevni ”novinarski nesvobodi” leta 2007 napadli desno vlado in ji hkrati želeli preprečiti predsedovanje Slovenije.
Podobna zgodba se je zgodila leta 2021, ko je premier Janez Janša predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen celo poslal pismo z vabilom, naj komisija oblikuje skupino za ugotavljanje dejstev o stanju demokracije, vladavine prava, neodvisnosti sodstva in svobode ter pluralnosti medijev pri nas.
Pa je vsak, ki je bil (in je še) pri zdravi pameti lahko sam ugotovil, da toliko demokracije, kot jo je bilo v teh ”spornih” letih ni bilo ne prej, ne slej.
Ne gre mi v glavo, kako je možno, da smo mi, starejši, ki smo imeli bridke izkušnje s socializmom, tako šlampasto vzgojili potomce, da se jim zdi početje levice celo zelo zaželeno in pravilno. Ne gre mi v glavo, da jih je vedno več, ki verjamejo, da denar raste na drevesih, če pa tam ne, pa v državnem proračunu.
Ne gre mi v glavo, kako je možno, da smo mi, starejši, ki smo imeli bridke izkušnje s socializmom, tako šlampasto vzgojili potomce, da se jim zdi početje levice celo zelo zaželeno in pravilno.
Srce mi je jokalo od bridkosti, ko sem videla, da so še razumni posamezniki kar verjeli obljubam o 30.000 stanovanjih. Kdo bi jih gradil, predvsem pa s čim?! Za koga?! Res nisem za ta svet!
Spomnim se nasilnih protestnikov na ljubljanskih ulicah, ki so potem celo zelo vzhičeno nagradili Svobodo z zmago. Ne bodi vrag!
Pred dnevi pa sem poslušala novopečenega ministra za notranje zadeve, ki je govoril tem, da je policija protestnike po krivici preganjala, tepla, zaplinjala, menda celo streljala nanje… Ne, res nisem za ta svet! Kako lahko nekdo na tako visokem položaju, kot je ministrski, vidi stvari, ki jih jaz, kot navadna državljanka ne?
Nekaj je narobe z menoj.
Spominjam se učiteljev, ki so nam – podobno kot starši- polagali na srce:”Spodobno se obleci
in spodobno se obnašaj in govori, ko greš med ljudi!” Kako preživelo! Danes se nihče več ne čudi, če pomembneži pridejo na gala prireditev v capah, v katerih so predtem verjetno čistili kanalizacijo. Žalostno. Ali pa če prosvetar pred cenjenim občinstvom sleče hlače in pokaže neokusno mednožno bingljanje.
Si predstavljate, da bi v ”starih časih” hvalili predstave, kjer bi akterji drug drugemu lizali rit ali si na performansih vtikali korenje v nožnico? Pristali bi na zaprtem oddewlku, milo rečeno. Bolj, kot razmišljam, bolj me je strah, da, res nisem več za ”ta svet”.
Odraščala sem v času, ko smo o televiziji lahko le sanjali. Redki so jo imeli. Smo pa imeli radio in ga obilo poslušali. To so bili časi, ko so radijske postaje prenašale zelo kvalitetno glasbo. Tudi operne arije, tudi koncerte klasične glasbe. Za nas, mlade, ki smo si želeli ščepca svetovljanskosti, pa je obstajal ”radio Luxemburg”.
Poznali smo tudi Evrovizijsko popevko. “Non ho l’età”z Gigliolo Cinquetti je ena prvih, ki mi je sedla v ušesa. Še danes je živa in še danes sodi med bisere. “Merci, Chérie” z Udo Jürgensom, Puppet on a String” s Sandie Shaw, pa “All Kinds of Everything” z Dano, “Après toi” z Vicky Leandros, “Waterloo”z ABBO, “Hold Me Now” z Johnny Loganom, “Why Me?” z Lindo Martin, “Take Me to Your Heaven”s Charlotte Nilsson, če naštejem le nekatere zmagovalke, ki so postale ”večne”.
Z leti, ko je bilo treba glasbo tudi ”gledati”, da si sploh vedel, za kaj gre, sem jo nehala spremljati . Vrnitev h klasični glasbi je bil dobrodošel in hkrati nujen izhod v sili!
V minulih letih sem veliko potovala po Evropi. Kamorkoli smo prišli, smo si ogledovali stvaritve starih mojstrov- umetnine, ki so preživele stoletja, pa so še zmeraj blizu današnjemu dojemanju estetike, vrhunskosti, lepote in ustvarjalnosti. Danes jih zasenči banana, prilepljena s selotejpom na steno.
Priznam, da se nad plesanjem nisem nikoli navduševala. Sem pa zelo rada sedela kje v kotu, opazovala in poslušala. Ples je bil nekoč zelo intimen. Že način, kako je plesalec objel soplesalko, je bilo zgovoren. V obdobju, ko so postali aktualni disco-ti, je ples, kot intimen svet dveh oseb, začel počasi izgubljati na pomenu. Dotiki in pogledi v oči pa prav tako.
Kot so mi pripovedovali mladi, noč ob nasilni elektronski glasbi, ob stalnem ”tuctuc”, ki razbija možgane, preživiš le, če si na drogi. Če je samo stotinka tega, kar sem od njih slišala o Zrćah in podobnih punktih, resnično, potem se Bog usmili mladih. Hvala Bogu, da sem stara, da nisem več za ta svet.
Minuli teden sem imela kar nekaj pogovorov na štiri oči. Ljudje so danes v strašnih stiskah, a nimajo nikogar, ki bi jim prisluhnil. Pristnih stikov med ljudmi je vedno manj. Ni več časa za poslušanje, ni več priložnosti, da bi položili glavo na kakšno ramo in se zjokali.
Trenutkov, ko me prepričujejo, da je tisto, kar se dotakne srca, navaden kič, me je vedno bolj strah. Ker teh trenutkov je vedno več, ne manj.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ