V vsaki slabi stvari se skriva tudi nekaj dobrega
Tole kolumno pišem na sam praznik kulture. Družabna omrežja so polna zelo žolčnih in vročih ”pro et contra” besed na račun osrednje proslave, ki je dodobra razburkala slovensko javnost.
Nihče od njih pa točno ne ve, zakaj je moral strašno smrt storiti ubogi zajec. In to v deželi, kjer so živali bolj čislane kot ljudje!
Premalo se zavedamo, da se tudi v vsaki, še tako slabi stvari, skriva nekaj dobrega.
Cirkus, ki ga je bila deležna proslava, je lahko, če stojimo na realnih tleh, v nas dodobra dvignil samozavest, zaupanje vase, v našo pokončno držo, ki kljubuje norostim turbulentnega časa, v katerem smo se po spletu usodnih okoliščin znašli.
Kaj lepšega, kot si reči: “Nisem kot oni! Boljši sem!” Kakšno moralno zadoščenje!
Upam, da Prešernovi nagrajenci niso imeli časa spremljati medijev, kajti ti so se do njih obnašali zelo mačehovsko: največ prostora in časa so namenili Svetlani, potem predsedniku vlade in njegovi novi spremljevalki, šele v ”drobnem tisku” so sramežljivo omenjali nagrajence. Kakšna kultura!
Smo se jim pa tisti, ki nam je mar, v toplem zavetju naših domov v mislih globoko poklonili!
Vesela sem tega! Tudi občutek, da so se na odru obnašali kot gospodje in gospe, ki vedo, kaj je to kultura, ni bil napačen.
Dr. Janko Kos, upokojeni profesor primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter član Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki podeljuje Prešernove nagrade, je za portal Domovina dejal:
“Nobeden izmed naših pisateljev, tudi najbolj popularnih, ne dosega standarda, ki ga je postavil Cankar, ali pa recimo Kocbek med pesniki. Volumen naših avtorjev je postal ožji, kar se vidi tudi v njihovem javnem odmevu. Nobeden izmed teh avtorjev nima takega pomena, kot so ga imeli avtorji po vojni, npr. Dominik Smole ali Dane Zajc. Trenutno stanje v naši kulturi je manj plodno, kar ne velja le za literaturo, ampak tudi za glasbo ali slikarstvo. Stanje je za zdaj slabše, a se lahko v prihodnjih letih s kakšnimi novimi
trendi ali navdihi spremeni….”
Precej krute besede, a če bi bila na njegovem mestu, bi vseeno omenila Draga Jančarja. Morda ga je prihranil za naslednjič?
Naš odnos do umetnosti in umetnikov je zelo intimen, včasih tudi precej pristranski.
Vsake oči imajo svojega malarja in tudi s tistimi, ki so poklicani, da odločajo, kdo je vrhunski umetnik in kdo ne, se ne strinjamo zmeraj. In to je, konec koncev tudi prav.
Danes smo se pri kosilu pogovarjali o kulturnem tem in onem pa tudi o glasbeniku in skladatelju (1929 -2015) Slavku Avseniku. Od tako imenovane kulturne elite je bil malodane vse življenje prezrt in zasmehovan. Prezrli so ga, ko so delili strokovne ali panožne nagrade.
Ni se jim zdel dovolj ugleden ne za Zupančičevo, ne Prešernovo, ne Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev. Pa je eden redkih, če ne edini slovenski skladatelj, ki ga pozna ves svet!
Daleč stran od Ljubljane nas je veliko, ki smo predani ”desetemu bratu” slovenske kulture – ljubiteljski kulturi.
Bilo mi je dano, da sem na tej poti srečala in spoznala izjemne posameznike.
Žal so imeli to smolo, da tudi oni niso našli prave stezice do pravega korita.
Še danes se sprašujem, zakaj je Sofija pristala za tekočim trakom v neki tovarni in zakaj Igor še zmeraj živi z mamo in zakaj ni postal slaven pianist, kot je sanjal, ko smo bili stari 15 let?
Kakšna čudna pota usode so doletele mladega Bardosha, prijaznega, nežnega fanta s čokoladnimi očmi? S seboj je prinašal zvezek s pesmimi, ki jih je pisal tudi med predavanji. Potem pa je nekega dne, ne da bi komu kaj omenil, izginil. Kot bi se udrl v tla. Čez kakšno leto sem čisto slučajno zasledila v časopisu notico, da so ga v Nemčiji ubili v nekem strelskem obračunu.
Spominjam se Jasne Novak – vsaj tako se je takrat pisala. Bilo nas je kar nekaj, ki smo se družili, pisali poezijo in prozo ter verjeli, da bomo nekoč uspeli.
Konec novembra 2021 je bilo v Sloveniji kar 28.587 oseb, ki so bile zaposlene ali samozaposlene v kulturnih dejavnostih v širšem pomenu. To je za precej (ne)kulturno ljudstvo, kakršni smo, ogromna številka. Predvidevam, da je tistih, ki se s kulturo ukvarjamo ljubiteljsko, vsaj še enkrat toliko.
O nas, ”ljubiteljskih kulturnikih” se bolj malo govori.
Če pa že, pa ne s presežniki. Pa se med nami dogajajo ”presežki”, ki se jih ne bi sramovali niti tisti, najbolj poklicani.
Lani decembra smo v Žireh predstavili javnosti zbornik z naslovom ”Izzivi občanskega raziskovanja”, ki je nastal pod budnim uredniškim očesom dr. Zdravka Mlinarja. V projekt je bilo vključenih skoraj sto avtorjev, obsega pa več kot tisoč strani. Zbornik predstavlja, kot je zapisal Miha Naglič, žirovski opus magnum, hkrati pa je tudi največje knjižno delo doslej o Žireh in Žirovcih v njihovem lokalnem, državnem in globalnem kontekstu.
Predstavlja edinstveno mobilizacijo avtorjev različnih starosti, stopenj izobrazbe, vključno z vrhunskimi strokovnjaki, različnih profilov in interesov. Koliko žarometov je svetilo na predstavitvi? Nobeden. Koliko televizijskih hiš je poročalo o tem velikem dogodku? Nobena. Koliko medijev (razen lokalnih), je poslalo svoje novinarje? Nihče.
Pa se je dogajalo nekaj zelo velikega in pomembnega!
Si pa predstavljam, da bi, če bi prišle v našo vas dečve iz 8. marca, novinarji hitro našli pot čez Smrečje!
Aleš Šteger je pred leti za revijo Zarja med drugim dejal:
“Živimo v časih popolnega razkošja umetniških praks, eksperimentov in različnih pozicij, včasih že kar hiperprodukcije, ki pa, žal, prepogosto ostaja v ozkih krogih in krožkih, premalo seže v javnost, premalo prepoji in nahrani skupnost. Še manj je umetniške produkcije, ki bi nastajala v Sloveniji in bila sprejeta izven naših meja. Politična korektnost in predvidljivo samodeklariranje alternativnosti je postalo čisti mainstream. Tiste, ki so izven tega in radikalno drugačni, se enostavno zignorira, kot da ne obstajajo. Postali smo bolj kulturno dvolični, na videz bolj svetovljanski in pogosto manj tolerantni – in to pogosto v imenu neke domnevne tolerance.”
Za konec današnjega pisanja bi lahko kakšno rekla tudi o sovraštvu. Tega v kulturi še nikoli ni bilo toliko, kot ga je zadnje čase. A kot sem napisala na začetku: je ni tako slabe stvari, da v njej ne bi našli tudi nekaj dobrega.
Bolj, kot se bomo držali za roke, bolj, kot bomo gojili prijazno, kulturno, srčno in z ljubeznijo prežeto besedo, manj moči bo imelo to njihovo sovraštvo.
In če bog da, bo na koncu požrlo njih same!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ